Moj esej z naslovom Zakaj nisem liberalec? je sprožil kar nekaj odzivov pripadnikov desne miselne struje na raznoraznih spletnih omrežjih. Glavna kritika moje malenkosti se je seveda glasila, da sem pripadnik »črnega (to se pravi, krščanskega) socializma«. Pravzaprav sem iz odzivov dobil vtis, da živimo v manihejski stvarnosti, kjer sta možni le dve opredelitvi – liberalizem ali socializem.
Iz manihejskega stališča gre torej za princip: vsakdo, ki ni z nami, je proti nam – se pravi, je socialist. Tovrstni apologeti, ne glede na količino znanja, ki ga premorejo, vedno razmišljajo znotraj dualnosti. Poglavitni način njihove argumentacije bi lahko poimenovali kot reductio ad Marxum, če si lahko dovolim parafrazirati sloviti izrek Lea Straussa reductio ad Hitlerum. Leo Strauss je svojo hudomušno frazo skoval za ljudi, ki stališča argumentirajo tako, da pogledajo odnos Hitlerja do njih in se opredelijo nasprotno. Na primer: nacionalna država je slaba, ker jo je podpiral Hitler, varstvo okolja je slabo iz istega razloga itd. Pri odzivih na moj esej šlo za podobno vrsto argumentacije, in sicer: ker je Marx nasprotoval liberalizmu, sem sam nujno nekakšne vrste socialist. Vse razlike, ki obstajajo med konservativnim mišljenjem in socializmom, jih pravzaprav ne zanimajo. Liberalizem je pač iznad kritike; vsaj na desnici, kjer postaja nova dogma.
Zgodovinsko je sicer razumljivo, zakaj liberalizem tako uspeva na slovenski desnici. Izkušnje totalitarizmov naredijo skrajno negacijo le-teh še toliko bolj mamljivo. Hkrati se ostanki socializma v naši politiki in družbi zelo trdovratno držijo. A vendar je videnje zgolj takšne »dualnosti« zgrešeno. Politična in družbena stvarnost je mnogo prezapletena, da bi lahko delili na binom socialisti – liberalci. Podobne argumentacije se poslužujejo tudi nekateri skrajni levičarji, ki v vsem, kar se odmika od levice, vidijo fašizem ali vsaj korenine fašizma. A če pogledamo zgodovino: kam bi lahko umestili Josepha de Maistra, Juana Donosa Cortésa, Oswalda Spenglerja ipd.? Preprosto med socialiste? Med (proto)fašiste? Politični kompas se pač ne suče le okoli dveh polov.
Hkrati pa je zanimivo opazovati, kako si novi liberalci poskušajo prisvojiti družbeni nauk Cerkve, seveda ob pogoju, da iz njega črtajo doktrino o družinski plači ali pravice do sindikalnega organiziranja. Sam seveda pritrjujem kritikam na račun slovenskih sindikatov kot socialističnih propagandistov, a vendar sam koncept sindikata pomeni nekaj popolnoma drugega. Prav tako se v zahodnem svetu pri nekaterih »katoliških« liberalcih pojavljajo klici po ignoriranju nekaterih delov papeških enciklik, ki se nanašajo na ekonomijo in niso naklonjene do vseh aspektov liberalizma. Kot sem že napisal, ne oporekam marsikaterim dobrim aspektom liberalizma. A to ne pomeni, da je liberalizem izven dosega kritike. Ne vidim razloga, zakaj bi bili sholastiki iz Salamanke a priori pametnejši od sv. Tomaža ali zakaj bi bili Adam Smith in njegovi učenci pametnejši od Burka in De Maistra. Seveda so bili tudi slednji, kakor vsi ljudje, omejeni v svoji vednosti, a enako drži tudi za prve.
Več lahko preberete na Kritika konservativna.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
