Kaj mora storiti desnica, da ji bo uspelo priti do stabilne parlamentarne večine?

Po vrsti volilnih porazov se mora slovenska desnica temeljito reorganizirati, da bi dosegla stabilno parlamentarno večino, kar je pogoj za obstoj države. Očitno je, da je dosedanji način delovanja izčrpal možnosti za uspeh. Podajam zgolj obrise usmeritev, kajti za celovito programsko izhodišče bi bilo treba vložiti veliko časa, pa tudi en sam človek ne zmore veliko.

• Med prednostnimi nalogami delovanja v prihodnem obdobju izstopa oblikovanje desničarskega intelektualnega, ideološkega bazena, ki ga ne morejo sestavljati ljudje v starosti med 55 in 85 leti. Zbor za republiko in ostale oblike združevanja desničarske inteligence so preprosto gerontološke, z osebami, ki so svoje mentalne ter izkustvene zenite dosegle pred desetletji; njihova razmišljanja so pretežno zaostala v 20. stoletju, pa ne zmorejo prispevati k oblikovanju sodobnih programskih izhodišč. Potreben je torej bazen kakšnih 10–15 eminentnih mislecev med 35. in 55. letom starosti, šolanih v tujini, na prestižnih univerzah družbenih ved, povezanih s sodobnimi, mladimi misleci nacionalnih provienacij, tako z desne kot tudi z leve strani. Šele nekajletna izmenjava argumentov ob podpori strank desnice bo zagotovila sodobna, okoliščinam ustrezajoča politična izhodišča, primerljiva z madžarskimi, francoskimi, italianskimi ali avstrijskimi.
• Nujno potrebna je stabilizacija odnosov brez kadrov s premočnim egom, ki so ovira združevanju. Izhajajoč iz konkretnega je potrebno desne vrste strniti okoli vodje SDS, ki ves čas pod njegovim vodstvom dosega zadovoljive rezultate. Ni ga mogoče zamenjati z nedokazanimi silami, ki niso nikdar presegle številk tik nad parlamentarnim pragom. Vsaka stranka mora imeti lasten resurs, ne sme posegati po volivcih preostalih dveh ali se vmešavati v njuno delovanje.
• Na desnem polu so potrebne tri stranke: skrajna desnica (tipa SNS), krščanski demokrati (tipa združene NSi in SLS s sateliti) in desno-sredinska SDS. V seštevku bi morale dosegati nadpolovično večino, to je najmanj 47–49 skupščinskih glasov.

• Slovenska desnica mora regulirati odnos do zaveznikov, brez ekstremnih stališč, ki ne pritičejo majhnim državam. Strateško bomo vezani na glavne centre svetovnih moči zahodne skupnosti, kateri pripadamo, toda ne na način brezpogojne podrejenosti. V političnem vrhu strank desnice so namreč določeni kadri pretirano vraščeni v tuje obveščevalno-varnostne strukture. Eno je tekoče usklajevanje, nekaj povsem drugega pa izguba samostojnosti delovanja.
• Nujno potrebno je dolgoročno stabiliziranje strankarskih financ, da se ne bi množili korumpirani kadri, ranljivi in podkupljivi zaradi vraslosti v kapitalska omrežja, zaradi katerih so stranke podvržene kritikam. Znotraj vseh strank desnice so prisotna omrežja, ki skrbijo za preskrbo sredstev, ki pa ne bi smela pretirano vplivati na vodstva. Desnica bo dolgoročno uspešna, kolikor bo čistih rok. Neodvisnost vodstev od notranjih klik pogojuje nemoteno delovanje. Če prvaki strank ne obvladajo članstva in finančnih tokov, stranke ne morejo delovati.
• Treba je sproti prečiščevati vrste od potencialnih drobilcev, ki utegnejo delegitimirati vodstva, povzročiti razpad utečenih političnih sil (tipa razkola v SKD). Vodje morajo na tem planu delovati dovolj avtoritarno, zagotavljati kohezijo. Na eni strani je treba čistiti stranke od sektašev, na drugi pa skrbno vzgajati kadre, ki bodo postopoma prevzemali vodenje strank. Zagotovljena mora biti določena stopnja notranje demokratičnosti, pretočnost novih kadrov in idej.
• Trenutno spremljamo poskuse iz NSi vsiliti menjavo na vrhu SDS s ciljem krepitve lastnih pozicij. Tvegajo razpad vodilne SDS na več strank ali struj, kar bi zadalo smrten udarec slovenski desnici, torej tudi njim samim. Če se SDS razdrobi in pade na prag parlamentarnega praga, bo desnica potopljena za več desetletij. Razumno vodstvo NSi bi moralo krepiti naravno desno zaveznico, ki predstavlja jedro nacionalnega združevanja, njen voditelj pa, z vsemi slabostmi, najprimernejšo izbiro na desni strani. Odriniti bo torej treba parcialne koristi v dobro celote, kar bodo volivci znali ceniti.

• Treba je transformirati skrajno desnico, ki bi delovala podobno AfD, Severni ligi, avstrijskim svobodnjakom, madžarskemu Jobicku, s podporo 10 % volivcev, pretežno tistih mlajše dobe, iz marginaliziranih slojev,  množic na robu eksistence. Vključevati bi morala elemente vaških straž in podobnih formacij, delovati terensko aktivistično, opravljati »umazana dela«. Namesto vodstva, ki je prestaro in nagnjeno kabinetskemu delu, bi stranki moral dominirati kader med 25. in 40. letom, mobilen, dinamičen. Po vzoru sosednje Avstrije bi si morali prizadevati pritegniti tujerodne volivce, kot je stranka avstrijskih svobodnjakov pridobila glasove južnobalkanske diaspore, ki ji dajejo stabilne 3–4 odstorke glasov. Desnica na Slovenskem se mora zavedati, da brez zmage v urbanih centrih ne bo dosegla ničesar; pridobivanje urbanega dela volivnega telesa je naravno programsko okolje skrajne desnice. Ni mogoče spregledati vpliva južnobalkanskega kokusa na uspeh SNS s predzadnjih volitev, ko je stranka pravilno pristopila k nacionalnim prizadevanjem nekaterih tu prisotnih narodov, ki so v slovenskih nacionalno zavednih elementih zaznali zaveznika pri lastnih nacionalnih prizadevanjih.
• Krščanska demokracija bi morala predstavljati enotno politično silo, orientirano na podeželje, močno povezano z vatikanskimi krogi in vodstvi protestantskih cerkva. Nenazadnje ima Vatikan več kot nujno potrebne finančne resurse za zoperstavljanje soroševski agenturi. Treba je maksimalno izkoristiti položaj Slovenije v Vatikanu ter močno materialno ozadje v domovini, saj je Rimsko-katoliška cerkev lastnica velikega nepremičninskega in drugega premoženja. Z vključenostjo cerkvene strukture bi se okrepila krščanska kultura kot temelj državotvornosti evropskih narodov.
• SDS je, ob pravilno nastavljenem delu krščanskega političnega spektra, mogoče usmeriti še bolj proti centru, jo programsko približati tako imenovanemu neopredeljenemu volilnemu kokusu, ki na Slovenskem dobiva volitve. Znotraj stranke je nastopil čas za pripravo ustreznih kadrovskih rešitev, ki bodo prevzele vodenje stranke po odhodu Janeza Janše, do katerega bo sčasoma žal moralo priti. Če se ne pristopi h kreiranju bodočih, zanesljivih vodstvenih kadrov, bo odhodu sledil razkol in drobljenje, kar bi stranko namesto na 25 % potegnilo navzdol, kar je treba preprečiti za vsako ceno. V prihajajočih desetletjih mora SDS skrbeti za tistih nujnih 20–25 % glasov, zaradi česar ji je treba zagotoviti neoviran primat na desnici.

• Slovenska desnica se mora znebiti vezanosti na obdobje druge svetovne vojne, antikomunizma, pripisovanja osamosvajanja zgolj sebi, pljuvanja po levem polu, kar je ključni razlog za izgubo glasov v urbanih sredinah. Treba bo priznati, da je imela komunistična levica, kljub slabostim, vlogo pri osvobajanju od tujih jarmov, vsaj od Josipa Vidmarja dalje. Ravno Edvard Kardelj je bil tisti, ki je z ustavo leta 1974 ustanovil nacionalne ekonomije, razbil federalno državo, oslabel zvezne centre odločanja, kar je nadgradil Stane Dolanc z razgraditvijo zvezne UDV, ojačanjem federalnih služb in prenosom črnega republiškega denarnega fonda v tujino, dokončal pa Milan Kučan, brezrezervno podprt od vodstva Zveze komunistov, ki so takoj po Titovi smrti začeli z razgradnjo SFRJ, kar je utrlo pota osamosvojitvi. Zadnji rod partijskih voditeljev je z delovanjem v zahodnih centrih moči dosegel, da se JLA na Slovenskem ni smela boriti s potrebnimi efektivami ter da je SFRJ razpadla po nacionalnih šivih. Zanikati, da so se levičarji, četudi krvavih rok, borili za samostojno Slovenijo, meče slabo luč na  intelektualnost desnih sil. Večina slovenskega naroda še kako dobro pomni celotno dejavnosti v Sloveniji od Titove smrti dalje, po medijih, ekonomskih subjektih, političnih centrih moči, strukturah represivne države še pred artikulacijo desnih sil. S priznanjem, da je osamosvojitev posledica delovanja in levih in desnih bi desnica pridobila širšo intelektualno kredibiliteto.
• Treba je pojasniti strategijo delovanja desnice po osamosvojitvi na planu priseljencev z drugih območij SFRJ. Agresivna politika do tega dela prebivalstva je bila racionalna, nacionalno koristna; projugoslovanski kokus je z leti postal trajna leva volilna baza in pranačelo navala ekonomskih migrantov. Če bi politika izbrisa dosegla odstranitev kakšnih 50.000 državi Sloveniji nenaklonjenih prebivalcev, bi bila sedaj Slovenija dosti bolj nacionalno homogena, tako pa deli usodo Francije, Belgije, Nizozemske, Švedske in ostalih držav, ki imajo ravno zaradi odprte migrantske politike večno vladavino levice. Ker pač sedaj je, kar je, se mora desnica, kot zapisano, lotiti garaškega političnega dela na inkorporiranju zadevnega prebivalstva v lastno sfero. Ne bi bilo slabo preučiti strategije avstrijskih svobodnjakov in sorodnih desnih sil, ki so pritegnile na svojo stran iste te, pri nas ekstremno levičarske kokuse.
• Sprijazniti se je treba in koeksistirati z različnimi manjšinami (tipa LGBT in podobnih), ki jih pač, enako kot južnobalkanskega kokusa, ne moremo odstraniti ali ignorirati. Del alternativnih scen v razvitih državah je izrazito prodesničarski; ne poznam države, v kateri bi bila alternativa tako močno levo nastrojena, kot je pri nas. Homofobne manifestacije je treba pustiti po strani, če ne zaradi drugega zaradi političnega pragmatizma.
• Pretiran vnos militantnega duha, krepitev Slovenske vojske, zveze NATO, pretirana protiruska usmerjenost itd. najedajo ugled v slovenskem narodu. V zgodovini smo se namreč ohranili zaradi prilagojenosti tujim vladarjem, kohezije s tujo nadvlado, odsotnosti militantnih nagonov. Sleherno krepitev militantnega ozračja slovenski narod dojema kot ogrožanje nacionalnega obstoja; obstoj Slovenije je zgodovinska posledica zatrtja bojevitih nagonov v obkroženju z bistveno močnejšimi, številčnejšimi entitetami. Prej ko bo to desnica dojela in prestrukturirala odnos do oboroževanja in vojn, prej bo približala agendo duhu naroda in volivcev. Nismo mi tisti, ki so pozvani za vojaška poseganja; prepustimo to ZDA, VB, Franciji, Poljski …
• Ker je za resno politiko potrebnih veliko finančnih sredstev, se mora slovenska desnica obrniti na mednarodne vire financiranja, sovražne svetovni nadvladi soroševskih elit, v prvi vrsti na samem Zahodu, vendar tudi v širšem okolju. Pozorno je treba preučiti Madžarsko, ki vodi ustrezno zunanjo politiko, zelo pogojno rečeno prorusko, gotovo ne iz ljubezni do Rusov,  temveč zaradi finančnih injekcij, ki jim pomagajo nasprotovati nadvladi globokodržavnega zahoda. Slovenska desnica se mora lotiti urejanja odnosov z Rusijo, Kitajsko in prihajajočimi multipolarnimi silami, namesto da se ideološko prepira, jim dopoveduje, kaj je z njimi narobe, jih izziva k sovražnemu dojemanju. Od njih je treba pridobiti dodatna sredstva za krepitev materialne osnove bodoče samostojnosti. Od soroševih skladov si desnica sredstev zagotovo ne more obetati, saj so nam ravno oni instalirali na oblast levico kot rablja državnosti. Rešitev moramo iskati, kjerkoli so nasprotniki globalistične naddržavne vladavine, ki nam razžira temelje državnosti.

Razen zgornjih, strnjenih imperativov, s katerimi ne gre odlašati niti dneva, obstaja še določeno število potrebnih korekcij, da bi se izognili oblasti prosoroševskih sil, ki bodo sicer v prihajajočih desetletjih uničile slovensko državo. Delovanje po inerciji dosedanjih rešitev bo desnico onemogočilo pri prevzemu oblasti, kar daleč presega ideološka in strankarska vprašanja.