Kot je že nekaj časa znano, je italijanski volilni sistem vnovič poskrbel za pravo zmešnjavo. A če se je ves povojni čas bes zaradi nje zlival na proporcionalno razdeljevanje sedežev, se ni tokrat nič bolje obnesla njegova “okrepljena” različica.
Silvio ali Beppe
Kakor koli, levosredinskim demokratom je ta metoda prinesla nezasluženo mastno večino v poslanski zbornici in le relativno največ sedežev v senatu. Omenjeno pomanjkljivost bi lahko njihov voditelj Pierluigi Bersani, ki je predsedniku že vrnil mandat za sestavo vlade, odpravil samo na dva načina. Eden je koalicija z največjim nasprotnikom in bavbavom Berlusconijem. Ta je kajpak za, saj se nadeja, da bo z vnovičnim sedenjem pri vladni mizi, četudi v podrejenem položaju, mirno preživel še naslednjih nekaj starostniških let in se izogibal čerem sodnih mlinov. Mogoče bi bil ob misli na vabljivi vladni prestol (ki naj bi si ga po njegovi lastni izjavi sicer želel samo duševni bolnik) nad možnostjo “governissima”, velike koalicije, osebno navdušen tudi Bersani, a kaj, ko bi ga potem hotelo skalpirati kar nekaj strankarskih kolegov.
Z zaželenim partnerjem, komedijantom Beppejem Grillom, pa ni dobesedno nič. Čeprav je možakar svoje Gibanje petih zvezdic v prvem poskusu pripeljal do številke ena med vsemi strankami, še bolj kot velika večina evropskih populistov z leve in z desne ve in hoče vedeti le, proti čemu je, nič pa o tem, za kaj naj bi se zavzemal. Njegova zadnja izjava, da Italija vlade pravzaprav sploh ne potrebuje, jasno kaže njegovo smer. Nič čudnega, če je usoda Italije namesto v rokah naveze Bersani-Grillo trenutno v rokah desetih “modrecev”. In da se še najbolj nakazuje ponovitev eksperimenta Monti brez Montija.
Beppe ni neumen
A po svoje ima Grillo za svoje ravnanje utemeljene razloge. Izkušnje njegovih kolegov populistov z udeležbo pri odgovornosti za državo so prejkone slabe. V najboljšem primeru je ta pomenila ustavitev prej meteorskega vzpona. V najslabšem popolno izginotje s scene, kar se je po samo nekaj mesecih sedenja v vladi pripetilo nizozemskim privržencem ubitega Pima Fortuyna, ki so leta 2002 osvojili šestindvajset sedežev, do leta 2006 pa so se stopili na ničlo. Bolje se je odrezal nekak Fortuynov dedič, znani nasprotnik islama Geerd Wilders, toda tudi njegovo Stranko za svobodo je sodelovanje z desnosredinsko koalicijo stalo kar lepo število parlamentarnih sedežev. Podobno se je zgodilo celo Jörgu Haiderju. Za nekaj let je bilo celo videti, da je njegov koalicijski partner Wolfgang Schüssel povsem strl njegov urok. Ob upoštevanju teh zgledov Grillu res ne kaže siliti v naporno prevzemanje kakršne koli odgovornosti. Veliko udobneje bo, če se bo skupaj z gručo političnih novincev med svojimi poslanci in senatorji še naprej posvečal kritiziranju zarjavelih elit. Vprašanje je samo, kako dolgo bo s tem še lahko ostal magnet za volivce. Glede na dosežke ostalih evropskih populistov se je s svojim sanjskim izplenom 25. februarja že nevarno približal zenitu.
Foto: Wikipedia
