Košarka in Slomšek

zastava

Ti dve posebni, lahko rečemo, antropološki obeležji minulega vikenda, ko smo na slovenskih tleh praznovali Slomškovo nedeljo in zaključek evropskega prvenstva v košarki, nagovarjata človeka z najrazličnejšimi vprašanji in temami. Čeprav gre za dva, na prvi pogled povsem različna dogodka, je njun skupni imenovalec vprašanje ponosa.

»Kaj mi je?«, mi je pripovedoval nekdo, ki zaradi »infarktnosti« ene izmed tekem slovenske reprezentance ni zdržal pred televizijskim zaslonom in je le-tega zaradi hitrejšega utripa raje ugasnil. Zelo presenetljivo in neobičajno, bi najprej pomislili, ko pa je v slovenski (navijaški) navadi pogostejši stavek kaj jim je?, namreč drugim, v tem primeru igralcem, saj je njihovo obnašanje na igrišču za gledalce in opazovalce včasih povsem neracionalno. Spomnim se novinarja, ki je pripomnil, da nikakor ne more razumeti, če naša ekipa ne doseže tako želenega koša debelih pet minut.

Lahko rečemo, da pri vsem tem v ozadju ne gre toliko za košarko in njen rezultat (čeprav je ta v športu pomemben), kot pa za dinamiko najrazličnejših občutij in odzivov v dvorani in pred TV zasloni. Dogajanje, povezano s prvenstvom potrjuje, da je lahko šport poln stresnih situacij, predvsem pri moški – čustveno bolj zadržani populaciji, ki sprožajo intenzivne čustvene reakcije in veliko razočaranje ter nezadovoljstvo, toliko bolj ob presenetljivih porazih. Če je človek zmožen zelo hitrih menjav intenzivnih občutij ob spremenljivih in napetih trenutkih tekme, potem smo lahko prepričani v posameznikovo razburljivo notranje doživljanje tekem, ki posledično daje čustvene ocene dogajanja na košarkarskem parketu. Ali je lahko igra sploh pravi naslovnik teh čustvenih izlivov, se najbrž sprašujejo tisti, ki so ravnodušni ali pa vsaj emocionalno odporni do razpletov tekem?

Številke na semaforju in dogajanje v dvorani prebujajo najrazličnejše reakcije gledalcev, ki so tem dražljajem bolj ali manj podvrženi. Dejansko ni na kocki ponos reprezentance, saj ga ima že sama po sebi, ampak počutje posameznika, ki nezavedno pogojuje pripadnost in zadovoljstvo zadnjemu zvoku sirene. In res je marsikaj nerazumljivo, saj za razburjenost in nezadovoljstvo ne gre iskati pravega vzroka (razen trenutnega povoda) v košarki in drugih simbolih naroda. Zaradi notranjih občutij je človek velikokrat nezmožen biti ponosen, pohvaliti ali dati priznanje.

Ali smo lahko torej ponosni? Na kaj smo ponosni? Ob vsej košarkarski evforiji in visokem 5. mestu slovenske reprezentance, bi šel Slomškov praznik skoraj mimo mene, če me ne bi posebej nagovorilo nedeljsko razmišljanje v cerkvi. Spomnilo me je na slovenski ponos, na vizionarja in velikega stratega takratnega časa, svetnika Antona Martina Slomška. Kot smo lahko ponosni na košarkarsko dogajanje, smo prav tako lahko ponosni na Slomškove pesniške, pisateljske, duhovniške in vse druge podvige, prav posebej pa se lahko čudimo njegovemu prefinjenemu čutu za materni slovenski jezik. Le-ta predstavlja največjo intimo naroda in človeka. Kar je naše in kar je naravno, to je naša vrednost.

Kjer sta odločna vera in svet odnos, pa naj gre za košarko ali Slomška, tam je lahko naš ponos. Bog je bil po šestih dneh kreacije ponosen na svoje delo in Oče vedno čaka izgubljenega sina. Za konec mi ostaja misel iz omenjene nedeljske homilije o tem, da je pomanjkanje ponosa slovenski nacionalni šport. Morda je to odraz tega, da so naša narodna vlakna preveč prežeta s cankarjansko ponižnostjo in hlapčevskim strahom pred (ne)uspehom, kar je del naše preteklosti. Sočutje vsem (nam) »prizadetim«. Pa vendar nam Bog in narava dajeta dovoljenje, da smo lahko ponosni na marsikaj in da verjamemo vase in v druge.

Foto: Wikipedija