Spomenka Hribar zamegljuje pogled na glavnino stvari. Kot da bi živela v dveh različnih državah, če izrazim svoja čustva z neko splošno floskulo.
Razmišljal sem, ali bi Spomenki Hribar sploh odgovoril, vendar je njen najnovejši poziv k pieteti do “sorodnikov udbašev” zame kljub vsemu “predebela” vest.
Izhajam iz prepričanja, da mora družba, ki jo je petdeset let držala v kleščah nelegitimna in nelegalna komunistična partija, ki se je obdržala na oblasti zaradi terorističnih metod SDV, po uvedbi parlamentarne demokracije razčistiti s svojo preteklostjo. Moralno, politično in tudi pravno, če je mogoče, mora obsoditi svojo preteklost in njene akterje. Slovenija tega ni zmogla.
Zato mislim, da je Slovenija še vedno na neki način “bolna” družba, saj je za predsednika države dvakrat izvolila moža (Milana Kučana), ki je bil tudi vodja prejšnjega nelegitimnega sistema. Nenavadno pa bi bilo pričakovati, da bi Milan Kučan kar koli razčiščeval. Od človeka, ki je pomagal pahniti v politično smrt Staneta Kavčiča , celo tako, da je s Francem Šetincem napisal njegovo odstopno izjavo, ter je potem prišel na odkritje njegovega spomenika, tega res ne moremo pričakovati. Ali pa od Mirana Potrča, ki je bil predsednik nelegitimne skupščine prejšnjega sistema, danes pa je “čelnik” SD, seveda lahko pričakujemo, da bo v avli parlamenta s sodrugi “nazdravljal” odlikovanju Tomaža Ertla, poveljniku teroristične SDV. Res sramotna izraba parlamenta.
Zgodovina je polna presenečenj in mi, Slovenci, smo ena od njenih paradoksalnih zank.
Ali preveč poslušamo in beremo Boža Repeta, zgodovin(ar)skega portparola Milan Kučana, ki pravi: “Saj v prejšnjem sistemu ni bilo vse zanič”. To je zamegljevanje, namreč takšen Repetov “ljudski” pristop. Na to se ne da odgovoriti. Tudi v Albaniji verjetno ni bilo vse zanič. Na to lahko odgovorimo le s protivprašanjem:” Pod Hitlerjem ni bilo vse slabo, zgrajene so bile avtoceste in vlaki so vozili točno, mar ne?”
Smisel trošenja teh izredno trdovratnih pravljic je v prišepetavanju. Le kaj bomo zdaj gledali nazaj? Glejmo naprej! Pa kaj potem, če so še leta 1989 varnostno pregledali več kot sto tisoč Slovencev. Pa kaj potem, če je imel Milan Kučan do zadnjega dne v svojem kabinetu CK ZKS dve bivši pripadnici teroristične organizacije SDV, prej zaposleni v SDV. Pa kaj potem, če smo ovajali? To je končen smisel takšnih prišepetovanj. Vsi smo bili ovaduhi, tako ali drugače. Vsi smo bili udbaši. Najbolje, da zapremo to temno plat naše zgodovine.
Ali pa vzamemo za svojo najbolj “ ljudsko” analizo, ki je po vsesplošnem mnenju najbolj lucidna, in jo tokrat ponavlja tudi Spomenka Hribar: “Vse stranke so zanič, tako leve kot desne.” Pri točilnih pultih ali v zaprtih družbah je opis seveda še veliko krepkejši. Ampak smisel ostaja v prišepetavanju: vsi so isti, torej, če so isti, je tako in tako vseeno, kdo je na oblasti, saj se ne bo nič spremenilo. In če je tako, potem naj ostane kar tako, kot je. Z levico na oblasti.
Pieteta do SDV
Hribarjeva poziva k rahločutnemu obravnavanju pripadnikov Službe državne varnosti, češ, nekateri potomci “članov češke Udbe” so naredili samomor, ko so izvedeli za zločine svojih staršev. Ergo, tudi pri nas se lahko zgodi kaj takega, lahko razberemo iz tega.
Dobro, zornih kotov je toliko, kot je gledalcev ali bralcev. Zdaj, ob 20-letnici vojne za Slovenijo, se je pred dnevi oglasila tudi komentatorka v Dnevniku in v značilni šufražetski pravičniški maniri razglasila TO in njene poveljnike za tipičen moški egotrip. Tudi takšen pogled na vojno je mogoč. Le kaj bi rekli predstavniki Romov, ki prav tako niso bili enakovredno zastopani v poveljniškem osebju med vojno. Pa jehovovci. Pa Jožef Školč, ki krivi TO za umrle turške šoferje na Dolenjki, češ če TO ne bi postavila blokade, jugoslovansko letalstvo ne bi napadlo. Pa neki Prešeren, ki je “pravno-strokovno” dokazal, da je bila TO agresor na nemočno jugoslovansko armado, saj naj bi TO izstrelila prvi naboj (kar sploh ne drži). In tako naprej. Kakšen smisel imajo takšni pogledi? Predvsem zamegljujejo pogled na glavnino stvari.
Čeprav verjamem, da Hribarjeva misli iskreno, pa je njen poziv k sočutju in razumevanju počutja družinskih članov SDV kljub temu nekaj, kar presega moje meje znanega in domišljije.
/ .. /
Bogate pokojnine.
Njen poziv bi nekako razumel, če bi leta 1991 slovenska skupščina sprejela zakon in vseh sedemsto pripadnikov SDV obsodila na dosmrtno prisilno delo, na primer v borovniškem kamnolomu. Njihovi partnerji bi izgubili službe, otroci pa se ne bi mogli vpisati na univerzo. Tako je naredila komunistična Češka z družinami, obtoženimi meščanstva.
Pa se je pri nas zgodilo kaj takega? Nikakor.
Vsi po vrsti so bili upokojeni, z bogatimi pokojninami. Tranzicijske depresije, ki se je kazala v tragični številki 130.000 brezposelnih, niso čutili ne oni in ne njihovi otroci.
Politično preganjanje, ne hvala
Ali smo v Sloveniji zmogli kakšno zelo jasno in politično brezkompromisno obsodbo prejšnjega sistema? Pred leti smo spravili skupaj neko deklaracijo, ki bi jo lahko opisali kot nekakšen “švefl”. Celo Evropska deklaracija, ki je obsojala totalitarizme, je bila na veliko višji civilizacijski ravni in sprejeta praktično soglasno. Resnično pa nisem zasledil niti črke o tem, da bi parlament vsaj z besedami obsodil SDV. Še več, delegati tedanje skupščine SD in LDS so se svetohlinsko zgražali ob predlogu, da se delavce SDV upokoji, češ, revežem, kot so, se kršijo osnovne človekove pravice. Pri tem je prednjačil Peter Bekeš, ki ga je nato Milan Kučan za nagrado imenoval za veleposlanika. Tako to dela Milan Kučan, nagradi, ali pa ne da roke Tonetu Krkoviču, ki ni “njegov” oziroma se na cesti obrne stran od Igorja Omerze, ki raziskuje tajne arhive. Kot sem rekel, Milan Kučan ni tisti, ki bo razčiščeval s preteklostjo, on jo že dvajset let prikriva.
Kaj si je ob tem mislil naš “udbaš”? To, da so “naši” še vedno na oblasti. In da so bila vsa nezakonita prisluškovanja, zasledovanja, diskreditacije itd. v bistvu zakonita. Saj so bila za stvar. Moralno in politično neoporečna. In omahnil je v dolg in krepak spanec, prav tako tudi njegova družina.
Tomaž Ertl
Ciničen bom in bom vprašal Spomenko Hribar, ali imajo potomci Tomaža Ertla, poveljnika teroristične organizacije SDV, kakšne moralne probleme? Verjetno ne, saj je Tomaž Ertl dobil iz rok predsednika države Danila Türka eno najvišjih državnih odlikovanj. To je dejstvo. Oni so junaki. In za junake se ve, da dobro spijo.
Majda Gaspari
Bom še bolj ciničen. Majda Gaspari je bila v prejšnjem sistemu tudi predsednica komisije (ali odbora) za varstvo ustavne ureditve, najbolj sankrosantne institucije bivšega sistema. Brez velikega pretiravanja bi lahko govorili o inkvizicijski komisiji (s stališča človekovih pravic), ki je zunajsodno odločala o diskreditaciji posameznikov, o zapiranju posameznikov, verjetno celo o zunajsodni takšni ali drugačni diskriminaciji ali eliminaciji. Teroristična organizacija SDV pa je bila jeklena pest komisije za varstvo ustavne ureditve.
In zdaj naj po logiki Spomenke Hribar ne pišem o Majdi Gaspari, saj ima lahko njen sin Mitja Gaspari takšne ali drugačne nočne more zaradi nezakonitega in nelegalnega delovanja (če uporabim mil izraz) svoje matere.
Žrtve so zasramovane
Posamezniki, ki se jih je sistem zločinsko lotil v dachauskih procesih, vsi posamezniki, ki jih je kasneje nezakonito obravnaval in jih diskreditiral, nekatere tudi umoril ‒ skozi pravni sistem ‒ vsi kasneje še vedno nosijo avreolo nekakšne zasramovanosti. Umazanosti. Namreč, v duši bogaboječih Slovencev, za katere je plačevanje položnic zakon, so vendarle morali narediti nekaj slabega. Kajti oblast je oblast in oblast se ne moti.
Potomci Tomaža Ertla so odlikovani, potomci Edvarda Kocbeka pa so še vedno zasramovani. Milan Kučan je na prvem programu TV z vsem rompom in pompom in “predvozači” v najbolj gledanem terminu, Jože Pučnik pa je na drugem programu, ko gre večina ljudi že spat.
Krvniki so junaki.
Spomenka Hribar je zelo rahločutna, ko govori o skrbi za duševno zdravje pripadnikov teroristične organizacije. S svojim pisanjem ustvarja vtis, da smo v Sloveniji zadnjih dvajset let te osebke nečloveško preganjali, jih zapirali, celo mučili…
V resnici pa je nasprotno. Ti ljudje so postali nekakšni junaki. So svetovalci ministrov, nastopajo v intervjujih itd.
Krvniki so še vedno junaki, žrtve pa umazane. In to je treba popraviti.
Ne zdi se mi prav, da na tem, kako je Spomenko Hribar preganjala SDV (ji pa seveda ne kratim te pravice), gradi nekakšno spravaško politično podlago za razumevanje in trepljanje njihovega umazanega dela.
Več: Finance
