V prejšnjem članku sem zapisal, da »predsedniku Pahorju ne moremo zameriti, ker je organiziral sprejem ob obeh letošnjih 30-letnicah: ustanovitve Demosa in sprejemu ustavnih amandmajev 1989, saj se, bolj kot vsi prejšnji predsedniki skupaj, trudi delovati v zadovoljstvo vseh državljanov Slovenije.« Sprejem ustavnih amandmajev s strani prejšnje oblasti je le olajšal legalistični prehod iz enega sistema v drugega. Res pa je tudi, da so s tem usodno »okužili« novo demokracijo z ostanki totalitarizma ter za desetletja zavrli in otežili tranzicijo.
Mislim, da smo vsi prisotni bivši »demosovci«, ki smo se udeležili ponedeljkovega (2. decembra 2019) sprejema v predsedniški palači, dvignili obrvi, ko nas je Predsednik seznanil, da pripravlja tudi sprejem ob »obletnici odhoda slovenskih komunistov s kongresa v Beogradu«.
Vemo namreč, da je bilo to dejanje le čista predvolilna gesta slovenskih komunistov. Predvsem pa je bila to povsem irelevantna za nadaljnji razvoj ter osamosvojitev Slovenije. Predsednik naj rajši še enkrat premisli, če bo vredno narediti uslugo svojim bivšim strankarskim kolegom s promocijo tako grotesknega dogodka, kot je bil tisti v Beogradu.
Za nepoučene naj razložim, da so bile v tistih časih na drugi strani kot Demos in Majniška deklaracija, sicer še zelo močne politične sile (na oblasti!) na čelu s Kučanom, ki pa so se že dobro zavedale, da je zmaga demokracije (tudi v Jugoslaviji) neizbežna in da bi se bilo bolje na to pripravljati (predvsem tudi na prve svobodne volitve, aprila 1990), ne pa slepo vztrajati na preživelih pozicijah, kot so to napako storili njihovi kolegi v Beogradu.
Beograjski odhod so komunisti uprizorili za predvolilne potrebe
Smešno se mi zdi, ko se sedaj vse pogosteje skuša prikazati, da je bil nastop slovenskih komunistov na njihovem (jugoslovanskem) kongresu v Beogradu (ko so teatralično zapustili dvorano) kakšno relevantno (ali celo državotvorno!) dejanje. Ta dogodek je bil tedaj namreč že čista (njihova) predvolilna kampanja (za volitve v Sloveniji)!
Še prav dobro se spominjam, kako smo že decembra 1989 na sestanku Izvršilnega odbora SDZ analizirali politično situacijo in naše volilne obete. Že tedaj je bilo še kako jasno, da bo opozicija v Sloveniji zmagala. Prav dobesedno bali smo se, da bi Zveza komunistov (Slovenije) v Beogradu še kaj pridobila na ugledu in v slovenskem javnem mnenju (vsi mediji so bili še v njenih rokah!), s kakšnimi podobnimi dejanji, kot so se potem s solzami in odhodom iz dvorane v Beogradu tudi dejansko zgodili.
Vedeli so, da se tista barka (enopartijski sistem) pač že definitivno potaplja in da bo treba začeti z drugačnimi metodami. Osebno pa sem prepričan, da si tedaj niti slučajno (še) niso želeli zapustiti Jugoslavije, s katero jih je vezalo toliko lepih spominov na lagodno politikantstvo in na bratske pojedine.
