Ni treba biti prijatelj svojega otroka, četudi se lepo sliši

Predlagala mi je, da naj pišem o tem ali je mama lahko otroku prijateljica. Občutek sem dobil, da želi biti petintridesetina mamica prijateljica svojih štirim otrokom. Prvi vstopa v najstniška leta.

Ni treba biti prijatelj svojega otroka, četudi se lepo sliši

Precej moderno je danes reči, da smo s svojimi otroki prijatelji, najboljši prijatelji, zaupni prijatelji. Kaj bi lahko bilo slabega na tem, če sva z otrokom najboljša prijatelja? Nekam logično in otrokom prijazno se sliši. Otroke imamo tako radi.

V resnici se sliši všečno in zelo dobro. A ni dobro. Predvsem za otroka ne. Prijatelji – če so pravi, zaupni prijatelji – si med seboj povejo vse tegobe, strahove, slabe odnose, grde misli, se menijo o takih rečeh, ki pač niso za otroke. Pogosto so to stvari, ki morajo ostati med prijateljema, v zelo ozkem krogu. Otrok vsega tega ni zmožen nositi, ker je … pač otrok. Otrok ni zrel ne intelektualno, niti čustveno, tudi ne moralno, da bi lahko bil deležen vseh teh skrivnosti. Otroci naj imajo prijatelje med vrstniki.

Če želi petintridesetletnica prijateljico, naj jo poišče med petintridesetletnicami (ne med petintridesetletniki!), tudi petdesetletnicami, če hoče, otroke pa naj raje pusti pri miru, kar se prijateljstva tiče. Naj jim bo preprosto to kar je: mama.

Še prej pa naj bo žena svojemu možu, taka, ki ga ljubi in spoštuje, ki se trudi, da v edinosti z njim vodi otroke, kar pomeni, da jih pripravlja na realnost življenja. Realnost življenja pa je težka, viharna, trda, boleča, včasih tudi nefer. Naloga očeta in mame je, da otroke vodita v pravi smeri, da se naučijo, kaj je prav in kaj narobe, da jih disciplinirajo in socializirajo. Oče in mama vesta (naj bi) kaj je za otroka prav, on pa ve kaj je zanj “fajn”.

Popuščanje v zameno za všečke

Včeraj sem opazoval vnuka. Na mizi je bil zajetna škatla čokolade, pravzaprav “afterejti”. Vnuček jih je želel basati v usta, mama pa ni dovolila. Eno, dve ploščici in konec. Trdo zanj. Je težil in silil.

Jesti čokolade je “fajn”, a mama ve, da to zanj ni dobro. Zato ni pustila. Ali bi mu njegov prijatelj iz šole tudi prepovedal “afterejte”? Ne. Mama, kot mama, pa je.

Otrok bi seveda raje “fajn” kot prav, kot pravi Vesna Vuk Godina, a prav je, da je prav in ne “fajn”. Otrok niti ne loči med tema dvema pojmoma. Mama in oče pa (naj bi).

Ali mama – prijateljica, če želi dobiti všeček, ne bo popustila pred zahtevo osemletnika po “fajn”? Bo. Če ne, ne bo všečka in ne bo prijateljstva. Mali jo bo mali “odprijateljil”, če povem po “obrazo-knjižno”.

So za starše učitelji lahko kreteni?

Ali se je fino učiti matematiko? Ni. Meni to nikoli ni bilo prijetno. Niti je nisem maral. Raje sem se s prijatelji podil po bližnjem gozdu. Pa sem se učil matematiko? Sem, ker sta oče in mama tako ukazala. Če bi vprašal prijateljčka z ulice, bi me seveda podprl. Ker je tudi on ni maral.

Stalno sem se tudi pritoževal nad učiteljem, ki je imel neumna pravila glede hitrosti pisanja testov. Pa ni pomagalo. Ker je bila “defoult” očeta in mame (defoult = prevzemna nastavitev staršev), da podpirata avtoriteto učitelja. In tudi vse druge avtoritete.

A imajo učitelji vedno optimalno postavljena pravila in jih dosledno upoštevajo? Ne. Trudijo se, mnogi jih, a nihče ne v vseh situacijah, v vseh odtenkih. Tako je z vsemi nami.

Če sta oče ali mama, ki si prizadevata biti zaupna prijatelja svojega “sončka”, učitelja, ki v neki situaciji ni bil dosleden, pred otrokom ozmerjata s “kretenom”. Pogosto ne da bi sploh poslušala še drugo plat zgodbe.

Ker je naš prijatelj – “sonček” tako rekel. Njemu seveda stoprocentno zaupava ali pa se delava, da zaupava. Da dobiva “všeček” in da naju “sonček” ne “odprijatelji”.

Učitelju tako – lahko čisto po krivici – vzameva avtoriteto. In vsem drugim avtoritetam tudi vzameva avtoriteto. Tudi sama sebi.

Potem se bosta pa čudila, da najstnik nikogar ne posluša. Niti očeta, niti mame. Četudi so že od malega najboljši prijatelji.

Foto: Marcus NetoUnsplash