Najbolj delovni in zagnani športniki, kot sami radi povedo, pogostokrat tvegajo vse, da bi presegli mejnik, ki so si ga zadali. Tvegajo s še bolj intenzivnim treningom, celo z večjim napadom in nepredvidljivo taktiko, da bi prišli do želenega rezultata.
Za ceno neverjetnih podvigov in »norih« doživetij morajo vrhunski športniki na nek način izstopiti iz realnega sveta oz. navadnega vsakdana. Nekateri športniki temu rečejo, da se »odklopijo«. Vrhunski šport zahteva neverjetno treniranost telesa. Športniki morajo biti po eni strani zelo v stiku s svojim telesom, da lahko v pravem oz. danem trenutku zdržijo vse pritiske in izvedejo zmagovite akcije, po drugi strani pa morajo športniki odklopiti moteče dejavnike in čutenja, ki bi jih lahko ovirala na poti do cilja. Le kako bi se sicer človek spustil s strahom po planiški velikanki ali pa zmagal v smuku na legendarnem Streifu v Kitzbühlu.
Vsak vrhunski športnik ima svoj način, ki ga dela posebnega in če se vse poklopi, najboljšega. Nekaterim pomaga jeza, s katero akumulirajo energijo in jo pretvorijo v nekaj produktivnega, spet drugim pomaga adrenalinska vznemirjenost, s katero lahko tvegajo več in uspejo.
Najhujša krivica pri vsem tem je, ko ta športni ples najrazličnejših tveganj in občutij prekine (huda) poškodba. Športniki tvegajo vse, telo in zdravje, ki ga v športnem smislu ne morejo zavarovati in ob poškodbi nadomestiti z drugim. Športniki tvegajo največ, vsak dan, in svoja tveganja težko razpršijo na način kot to lahko v drugih (poslovnih) dejavnostih.
Vrhunski šport je velikokrat igra na vse ali nič. Posamezne športe je res težko primerjati med seboj, vendar so individualni športniki v teh vzponih in padcih toliko bolj sami. Tekmujejo in zmagujejo sami ter s tem razveseljujejo javnost in množice, ki od njih pričakujejo še več.
Eno sezono prvak in junak, drugo pa slabša forma ali pa še huje, poškodba, ki vse zavije v črno. Težko je, ko športniku ne gre po načrtih, vendar je tam upanje, da bo naslednji dan drugače in boljše. Toliko huje je, ko športnika poškodba izloči iz športnega cirkusa. Takrat se začne svojevrsten proces trpljenja in mnogi športniki iz tega lastnega pogorišča vstanejo ter naredijo vse, da bi začeli znova.
To je korak, ki ga morajo narediti športniki sami, zato so junaki. In četudi jim ne bi uspelo, so zmagovalci, saj se nikoli ne ve, koliko »kreditov« še imajo, kolikokrat in koliko bo še zmoglo njihovo telo.
Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje
