Pred desetimi leti smo volivci na referendum o odpiralnem času trgovin odločili, naj bodo trgovine, razen izjem, v nedeljah zaprte, a kljub temu je bil čez pet let, v času pomladne vlade in sramotnem molku Cerkve, sprejet zakon o trgovini, ki je odpiralni čas popolnoma liberaliziral.
Sedmi dan
Bog je šest dni ustvarjal celotno stvarstvo, sedmi dan pa je počival. V Svetem pismu beremo: »Blagoslovil je sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Delovni teden s sobotnim oz. nedeljskim počitkom je torej v osnovi obredni ritem, posnemanje božjega stvariteljskega akta, ki zapoveduje en dan v tednu, ki naj bo posvečen Bogu in počitku, kar je »uzakonjeno« tudi v tretji božji zapovedi: Posvečuj Gospodov dan. To izvorno ontološko dejanje je s svojim arhetipskim vzorcem določilo bivanjski red in ritem številnim narodom in ljudstvom, dedičem judovsko-krščanske tradicije in je veljalo stoletja. Ta tradicija se je začela močno lomiti v času vzpona liberalizma, pri nas predvsem v 19. stoletju, ko je začela prevladovati liberalna elita in z njo svobodna gospodarska iniciativa, ki je poleg gospodarskega vzpona povzročila tudi grobo izkoriščanje delavstva in hkrati tudi ukinitev nedeljskega počitka. Odziv na izkoriščanje se je najprej pojavil s strani socialističnih sindikatov, nato pa tudi krščanskih socialcev. Predvsem slednji so po dolgih bojih dosegli, da je bila v avstrijskem delu monarhije leta 1895 sprejeta novela zakona, ki je zagotovila delavcem počitek ob nedeljah in praznikih.
Prvoborec Zoki
V času socializma se je tradicija nedeljskega počitka obdržala in hkrati s tem tudi zaprte trgovine ob nedeljah. Spominjam se osemdesetih, ko so bile v soboto trgovine odprte le dopoldne, razen t. i. dežurne trgovine, ki so bile odprte »celo« v sobotnem popoldanskem času. Po osamosvojitvi se je odpiralni delavni čas trgovin začel daljšati, še posebej intenzivno od leta 1996 dalje, in kmalu se je raztegnil tudi na nedeljo. Prvoborec liberalnega odpiralnega časa vseh dni v tednu je postal takratni direktor Merkatorja Zoran Janković, češ da imajo ljudje pravico delati tudi v nedeljo. Konkurenca je sledila Merkatorjevemu zgledu in trgovke so kmalu v vseh trgovinah »dobile pravico dela« na petke in svetke za mizerno plačilo. Po dolgih in neuspešnih pogajanjih glede odpiralnega časa je nato sindikat delavcev trgovine leta 2003 zbral zadosti podpisov za razpis referenduma. Kljub izjemnemu medijskemu linču referendumske pobude je referendum, ki je bil izpeljan 21. septembra 2003, uspel. Poleg sindikatov sta ga podprli opozicija in Cerkev ter potiho celo ZLSD. Zdelo se je, da je kljub agresivni, kapitalsko in politično podprti medijski kampanji zmagal etični čut in da ima solidarnost na Slovenskem še domovinsko pravico.
Nova vlada
A sledile so volitve leta 2004 in sestava nove pomladne vlade. Kljub jasnemu referendumskemu rezultatu pa se je saga o odpiralnem času trgovin še kar vlekla in vlekla, sledile so ustavne pritožbe, pogajanja …, dokler ni bil leta 2008 sprejet novi zakon o trgovini. A zakon je bil v popolnem nasprotju z referendumskim izidom in je v celoti liberaliziral odpiralni čas trgovin, sprejela pa ga je vlada, katere stranke so pet let pred tem zagovarjale povsem drugačna stališča. Politika pač. Strankarska logika v večini išče orodja za prevzem oblasti in krepitev svoje pozicije, in tako se pogosto zgodi, da je še do včeraj belo jutri črno in nato zopet belo. A tisto, kar v primeru odpiralnega časa bode v oči, je dvojni molk: molk stranke, ki se razglaša za krščansko stranko (NSi), in še bolj boleč molk – molk Cerkve. Kaj se je torej spremenilo v petih letih, da tako NSi kot Cerkev nista dvignili glasu proti novemu trgovinskemu zakonu leta 2008? Spremenilo se ni nič in vse – saj so na oblast prišli »naši«! NSi je ob sprejetju novega zakona o trgovini sicer sramežljivo protestirala, izrazila svojo ločeno mnenje, to pa je bilo tudi vse! A kakšen pomen ima stranka, ki se zavzema, če prafraziramo Andrej Capudra, za katoliški bencin, ni pa sposobna zagovarjati in še manj uveljaviti najbolj osnovnih krščanskih vrednot, kot so nedeljski počitek, solidarnost do najbolj izkoriščanih, kar trgovke vsekakor so? V obdobju 2004–2008 je stranka postala le slaba kopija takrat največje vladajoče stranke, njena identiteta je splahnela, se izgubila in se pravzaprav še danes išče v senci SDS. Ko iz horizonta take stranke izpadejo osnove krščanske vrednote, nima več ne verodostojnosti ne razloga za obstoj.
Sramotni molk
Še bolj boleč in sramoten pa je bil molk Cerkve. V času referenduma leta 2003 je Komisija za pravičnost in mir pri SŠK upravičeno opozorila na ustavno sporno, družbeno in moralno škodljivo ter nepotrebno splošno obratovanje trgovin ob nedeljah, ki škodi kakovosti našega življenja in odnosov v družini. A leta 2008 se ni oglasila ne omenjena komisija ne škofje ne kateri koli drugi vidni klerik, le sramotni, a v nebo vpijoči molk. Ko držo vesti družbe, kar naj bi Cerkev bila, zamenja logika volje do moči, je nekaj hudo narobe in tu gre le za še eno izmed variacij zgodbe, ki se je na najbolj očividen način odvila v mariborski gospodarski polomiji!
V Sloveniji je danes nedelja ne več toliko družinski dan kot dan za nakupovanje enih in delovni dan za druge. V svoji družini se strogo držimo zapovedi, da ob nedeljah ne hodimo v trgovino in v tem smo žal tudi med krščanskim občestvom v manjšini, čudaki, radikalci, zoprni pikolovci. Razumem ljudi, da iz verskega razloga nimajo »občutka« za nedeljo, a ne morem se sprijazniti z dejstvom, da nimajo nikakršnega sočutja do ljudi, do trgovk, ki so zaradi njihove bebave potrošniške lakote odtrgane od družin in se morajo dobesedno prostituirati po trgovskih centrih. Gre za na videz majhno zgodbo, ki pa ime velike in dolgoročne posledice v naši družbi. Uveljavitev novega zakona o trgovini leta 2008 je bil z vidika krščanske etike in človeške solidarnosti škandal in storjen usodni družbeni preobrat, saj je nedeljo, kot dan počitka, namenjen družini in kdor želi Bogu, trajno zamenjala nova družbena pogodba: nedelja kot dan za »šoping«, in to žal celo ob škandaloznem tihem blagoslovu Cerkve.
