Piše: Matevž Tomšič. Vir: Siol. Avtorju je zanimivo, “da se nad tem (op. sumom Rodetovega očetovstva) ne zgražajo verni katoličani, se pravi tisti, za katere bi bil prelom zaprisege duhovnika, ki je pozneje postal celo visok cerkveni dostojanstvenik, nekaj, kar bi jih lahko resnično užalilo in prizadelo. Vendar ne, o tem na veliko razpredajo tisti, ki ne samo da niso verni, ampak so močno proticerkveno nastrojeni. Kako lahko očita kršenje božje postave nekdo, ki ne verjame v Boga? Kako lahko nekdo, ki se mu zdijo cerkvene zapovedi, kot je celibat, nesmiselne ali celo škodljive, nekomu (četudi gre za kardinala) očita, da je kršil te? Kot da bi ga to lahko v kakršnemkoli pogledu zadevalo.”
Nato nadaljuje, da imamo “očitno opraviti s težnjo določenih domnevno “prosvetljenih” in “progresivnih” krogov, ki se imajo za poklicane, da sodijo vse in vsakogar, da delijo lekcije levo in desno, ne ozirajo se na to, ali si kdo teh dejansko želi. Tako na primer Katoliški cerkvi postavljajo zahteve o tem, kako naj se obnaša, kako naj ravna ob takšnih in drugačnih situacijah, čeprav ne pripadajo njenemu občestvu in nočejo z njo ničesar imeti. Kar je izraz izjemne arogance in vsiljivosti. Nasploh lahko že leta in leta stalno poslušamo razne “civilnodružbene” aktiviste, ki slovensko javnost zasipajo s svojimi radikalno levičarskimi moralnimi “pridigami”. Tisti, ki Cerkvi tako radi očitajo, da se povsod v vse vmešava in da s svojimi pogledi na svet posiljuje tiste, ki niso njeni pripadniki, sami prav to zelo intenzivno počno. Ravno tako kot verski gorečneži vseh vrst so tudi sami prepričani, da so njihove vrednote edine zveličavne.”
Več: Siol
