V zadnjih tednih se je zaporedoma zvrstilo nekaj pripetljajev, ki so me prepričevali, da vlada v glavah nekaterih (poudarjam, nekaterih) udov tukajšnje katoliške skupnosti precejšnja miselna zmeda. Skoraj kaos.
Dvoumni starosta
Priznam, pisanja pričujočega besedila se kljub omenjeni zgostitvi verjetno ne bi lotil, če me ne bi pred dnevi pogrel pogovor z enim od starost slovenske osamosvojitve, ki zna občasno hkrati zelo visoko dvigniti prapor katolištva. Prva misel ob branju je resda bila, da je možakar že svojih triinosemdeset let star in da za to od njega niti ni pričakovati pretirano jasne misli. Ampak potem sem se domislil, da je še nekoliko starejši Benedikt XVI. pri svojih letih pred meseci spravil skupaj morda celo svoj najboljši govor. In na drugi pogled se mi je hkrati zazdelo, da moževi odgovori kljub konfuznemu videzu vendarle kažejo v natančno določeno smer. Ki pa je čudna – in značilna.
Ne bom se spuščal v njegove politične (in na trenutke verjetno kar politikantske) modrosti, povedane s piedestala izkušenega očaka, marveč bom vzel pod lupo samo eno podrobnost. Naš junak veselo razklada, kako je izvedel za volilni izid. Čestitam mu in mu zavidam, da tako zlahka vstaja ob petih zjutraj, meni to nikoli ni šlo. In da potem politiki posveti zgolj tiste tri minute, kolikor trajajo radijska poročila. Nato nad novico, najsibo še tako presenetljiva, zamahne z roko, prepozna v njej, kot je razvidno iz njegovih ostalih izvajanj, manifestacijo Božje volje in se odpravi v hlev (tudi zaradi tega ga občudujem). Za navideznim pišmevuhovstvom se sicer, kot bo bralec intervjuja jasno ugotovil, skriva tudi čisto dnevnopolitično sporočilo, ampak dovolj o tem.
Post za premislek
Podobno “skuliran” videz je svojemu še bolj očitnemu političnemu sporočilu ob gretju stola na magistratu skušal nadeti tudi nekoliko starejši starosta, ki se je včasih, ko je bilo to moderno, rad kitil s famo “edinega kristjana v vrhu Demosa”. Čisto po njegovih vižah smo namesto počasnemu pojenjanju ravno tako priča vedno novim valovom kulta znamenitega slovenskega katoličana iz polpreteklosti, ki je bil morda res briljanten mislec, toda hkrati nevaren in škodljiv politični analfabet. Kljub vsej storjeni škodi pa gre nekaterim katoličanom slovo od njegove dediščine hudo slabo od rok.
In če znamenja za nepospravljene stvari v glavi so, si nekako mislim, da nered ni od včeraj. Ko si razbijamo glavo, kako je lahko prišlo do mitičnega volilnega izida pred dvema tednoma, bi se torej nemara lahko po tem, ko smo leta in leta iskali vzroke vseh elementarnih nesreč zunaj, ozrli vase, v svojo zgodovino. Navsezadnje bo v letih morda dolgotrajnega posta, ki bo za večino politično razmišljujoče katoliške skupnosti verjetno nastopil kot posledica zadnjih volitev (tu seveda ne mislim na dele cerkvenega vrha, ki se je že hitel hvaliti z dosedanjim uspešnim sodelovanjem z velikim zmagovalcem, zato ne dvomim, da bo sodelovanje plodno še naprej), obilo priložnosti za tovrstno refleksijo.
“Naš človek” v novi preobleki?
V njenem okviru se bo koristno zaustaviti ob razmisleku, ali niso prav naši katoliški predniki, ko so stoletja dolgo dajali ton temu prostoru, z roko v roki z materjo Cerkvijo postavili nekaterih bistvenih temeljev naše karantanske stvarnosti. Resda radi vidimo v sebi tisti kvas, iz katerega je zrasla v Evropo odprta Slovenija, toda očitno ni zanemarljiv niti naš prispevek k izgradnji zdrave, lepe domačijske in fevdalne plemenske skupnosti, kakršna je slavila veliko zmago na zadnjih volitvah. Ali ni prav dolgoletna prevlada katoliške politike v veliki meri gradila na prepričanju o samozadostnem, zdravem, poštenem, pridnem slovenskem človeku, pri čemer sta bili pridnost in poštenost predvsem sopomenki za poslušnost brez vprašanj? Nekje na poti se je potem katoliška lupina, s katero slovenski izvirni domačijski dodatki h katoliški misli tako ali tako niso imeli veliko skupnega, skoraj povsem odluščila. Se je torej res bogokletno vprašati, ali ni Zoran Janković kot pristen predstavnik slovenskega fevdalnega kapitalizma dostojen naslednik tega toka in nekakšen klerikalec našega časa, apostol novega, katolištva čisto osvobojenega “klerikalizma”? K pritrdilnemu odgovoru me navaja tudi dejstvo, da se mnogi katoličani očitno dobro počutijo v svetu, v katerem velja Kučan za neoporečnega demokrata, Janša pa za fašista. Čeprav je vsaj z ozirom na prvo podmeno tak svet gotovo narobe svet.
Foto: Wikipedia
