25. junija leta 1991 smo začenjali šolske počitnice. A tiste dni sta nas bolj kot veselje ob začetku počitnic prevevala vznemirjenost in strah pred tem, kar se je dogajalo. Iz pogovorov odraslih sem razumela, da se dogaja nekaj zelo velikega za Slovenijo, zelo pomembnega in zgodovinskega, nisem si pa znala predstavljati, kaj pomeni osamosvojitev. Od tod vznemirjenje. A bilo me je tudi strah. Govorili so o vojni. Bo naša ravno zgrajena hiša uničena? Bomo morali od doma? Spomnim se, da smo bili tisti večer doma sami z mamo. Oče je verjetno šel na kakšno od proslav ob razglasitvi samostojnosti. Z mamo smo tako trije majhni otroci opazovali kresove po obronkih Vipavske doline, na Trgu republike v Ljubljani se je dvignila slovenska zastava, medtem ko so v sosednji vasi že drdrali tanki in so se pogumni vaščani že postavljali prednje. Kmalu so bombardirali televizijski oddajnik na Nanosu, v naši neposredni bližini, od odraslih sem slišala, da lahko Vipavo kadarkoli tako rekoč raznese, saj je takrat imela kar tri vojašnice in zato ogromno jugoslovanske vojske in orožja. Z dvorišča sem videla, kako so nekaj sto metrov stran tanki vozili proti meji z Italijo. Neznano veselo vznemirjenje in velik strah. To je bilo otroško dojemanje osamosvojitve.
Osamosvojitev – ključni dogodek našega življenja?
Dvajset let pozneje nas je zgodovinar Jože Dežman ob neki priliki vprašal, kateri so bili ključni dogodki našega življenja. Od kakšnih desetih ali petnajstih navzočih iz različnih generacij ni nihče, prav nihče navedel slovenske osamosvojitve. Razumljivo, o njej se nismo učili v šolah, nihče je ne omenja, razen ob državnem prazniku, ker se tako pač spodobi. O slovenski osamosvojitvi govorijo le Lojze Peterle, Janez Janša in Rosvita Pesek, ki popisuje njene dogodke. Dr. Jože Pučnik bi bil še eden, ki bi govoril o njej, a je umrl že pred leti in hitro smo pozabili nanj in na njegove zasluge. Še več, zasluge za osamosvojitev si danes prilaščajo tisti, ki so Slovenijo že leta 1945 zasužnjili in jo zasužnjujejo še danes. Na kape z rdečo zvezdo si borci NOB danes pripenjajo slovensko zastavo, češ brez nas samostojne Slovenije ne bi bilo. Take laži hitro odpravijo navedbe osamosvojitvenega ministra za obrambo: »Med aprilom 1941 in majem 1945 so slovenske partizanske enote ob velikih lastnih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je Teritorialni obrambi in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo.«
Državo danes vodijo tisti, ki so osamosvojitvi nasprotovali ali si vsaj prizadevali, da bi kljub prehodu v demokratično republiko Slovenija vseeno ostala pod njihovim nadzorom. Osamosvojitev Slovenije tako za Slovence še zdaleč ne pomeni istega, kot je bil recimo San Martinov pohod čez Ande za Argentino. Slovenska samostojnost je za oblikovalce javnega mnenja neki mali, nepomembni ali celo neljubi dogodek. Kdor preveč govori o demokratizaciji, ga ali na lep način pošljejo iz države ali pa ga preprosto zaprejo. Da danes vladajo isti ljudje kot pred padcem režima, jasno pokaže že to, kdo sedi v zaporu in po kakšni poti je tja prišel. Janšev politično zmontirani proces in sodba, ki je ne zagovarjajo niti nekateri izpostavljeni pravniki, ki so sicer zvesti rdeči zvezdi, močno spominja na dogajanje v šestdesetih ali sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker se iz zgodovine nismo ničesar naučili, jo moramo pač še enkrat živeti.
V slovenskem človeku je še nekaj zdravega
A spremembe seveda so. Če bi tole govorila pred tridesetimi leti, se v Slovenijo ne bi več mogla vrniti, saj bi me najmanj zaprli. Zdaj lahko govorimo svobodno, čeprav ni nujno, da čisto brez posledic. Problem je bolj v tem, da sploh ne čutimo potrebe, da bi kaj povedali, da si ne upamo ali pa da previdno izbiramo trenutek, ko kaj povemo. Naučili so nas pač, da je najbolje biti tiho in se strinjati. Tudi nas, mlajšo generacijo. A obsodba opozicijskega voditelja Janeza Janše v zadnjih dneh – ki sicer pomeni dokončen dokaz, da Sloveniji ne vlada pravo, ampak nepravo – je prinesla tudi marsikaj zelo svetlega in do zdaj v Sloveniji nepoznanega. Javni shodi s slovenskimi zastavami, petjem domoljubnih pesmi in celo z molitvijo so dokaz, da je v slovenskem človeku še nekaj zdravega. Taki shodi dajejo ljudem pogum, da se pokažejo, da stojijo za tem, kar mislijo, da javno izrazijo svoje mnenje.
Kaj pa, če bi Dežman isto vprašanje postavil tukaj prisotnim? Ali če bi ga postavil mladim v tukajšnji slovenski skupnosti? Bi bila osamosvojitev Slovenije med pomembnimi dogodki našega življenja? Marsikdo bi moral verjetno dobro pomisliti, da bi se sploh spomnil, kdaj se je Slovenija osamosvojila. Gre za državo, ki je na tisoče kilometrov stran. Državo dedov ali vsaj staršev. Njena usoda ne vpliva bistveno na življenje tukaj. Najpomembnejši razliki med prej in zdaj sta verjetno le v tem, da zdaj lahko po mili volji vstopamo v Slovenijo, obiščemo sorodnike in prijatelje in da ta država nameni nekaj denarja za delovanje skupnosti.
Lahko bi se zadovoljili s tem. Lahko bi tudi rekli, da če se ljudje v Sloveniji ne potrudijo, da bi imeli boljšo državo, se tudi nam tukaj ni treba obremenjevati. A ni tako. Še zdaleč ne! V Svetem pismu beremo: »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk 12,48).
Svoboda misli na tujih tleh
Slovenski skupnosti v Argentini je bilo in je veliko dano. S tem ne zanikam velikega trpljenja političnih emigrantov najprej zaradi vojne, nato pa zaradi življenja na tujih tleh, a je jasno tudi, da je naša emigracija razpolagala s politično, kulturno in duhovno inteligenco, da je po odhodu čez mejo živela v svobodi misli, da se je lahko šolala na dobrih univerzah, da se je lahko razvijala v vsakršnem smislu, medtem ko je bila v domovini zatrta vsaka iniciativa dobrih ljudi.
In ne le to, tudi zvestoba mučencem, zavezanost idealom, za katere so dali življenje, nam pravi, da se ne smemo zadovoljiti le z lastno državo. Res, da so jo takrat že sanjali, a še bolj so se borili za svobodo, za vero in čast. Našim mučencem država kot taka ne bi bila dovolj. Cilj bo izpolnjen šele tedaj, ko bo Slovenec v domovini zadihal prosto in s polnimi pljuči.
Mislili smo, da je cilj politične emigracije dosežen z osamosvojitvijo naše domovine, a razmere kažejo, da ni tako. Dokler se Slovenija ne bo tudi osvobodila, emigracija poslanstva še ni izpolnila v celoti. Predstavljati si, da bo tretja ali četrta generacija – ki sicer še govori slovensko, a so njene vezi s Slovenijo že precej natrgane – reševala domovino svojih dedov in pradedov, je seveda težko. A hkrati nujno. Vsak, ki je aktiven član slovenske skupnosti, je namreč po nazorih in vrednotah še vedno bistveno boljši od povprečja v Sloveniji. Dolžnost vsakogar tukaj je pričevati. Ne pridigati in podučevati, ampak pričevati s svojim življenjem. Pričevati ob vsakršnem stiku s Slovenijo – naj bo s prijatelji ali sorodniki, na obisku v Sloveniji ali preko spletnih možnosti.
Ko je v četrtek letošnja RAST prvič nastopila v Sloveniji, sem od svojega nekdanjega profesorja dobila tale odziv: »Bilo je vrhunsko doživetje. Joj, koliko bi se lahko oziroma se moramo naučiti od teh mladih in njihovih profesorjev. Kakšna lepa izgovorjava slovenščine, kakšna pripadnost slovenskemu narodu, kakšna gorečnost v veri! In kako svobodno govorijo o papežu, veri, narodu, domovini! Neobremenjeno, s srcem, brez ideologije, brez predznakov.« O tem govorim. Pričevati, pričevati, pričevati!
Vsakdo od nas se mora dan za dnem spraševati, kaj lahko naredi za slovenski narod in državo. Vsak član slovenske skupnosti v Argentini je prejel vrednote: vero, delavnost, poštenost, zvestobo, da ne govorim o vseh veščinah, ki si jih priuči pri delu v skupnosti in v življenju vedno pridejo prav. Veliko smo prejeli, veliko moramo dajati.
Ob tem pa ni dovolj sámo ohranjanje dejavnosti po krajevnih domovih in ohranjanje slovenščine po družinah. Je precej, ni pa dovolj. Smiselnost in vrednost tega, čemur posvečamo svoj čas, moramo vedno presojati z merili dela za slovenski narod in državo. Bo vse to, kar počnem, okrepilo moj narod? Ohraniti aktivnost slovenskih domov kar tako, brez višjega cilja, bo namreč kaj kmalu postalo nepomembno, če bosta narod kot celota in slovenska država kot srčika, iz katere črpamo, oslabljena. Veliko smo prejeli, veliko moramo dajati.
Soodgovornost za narod in državo
Slovenci nismo kdorkoli. Še najmanj pa mehkužneži, ki bi se bali naporov. Za zgled si lahko vzamemo katerega koli od naših mučencev ali koga od osamosvojiteljev. Dr. Jože Pučnik, na primer, je že pri devetnajstih letih postal sumljiv za oblast, pri 27 je bil za devet let poslan v strogi zapor, ki ni bil zadnji v njegovem življenju. In potem izgnanstvo. Kljub temu pa njegova žena pripoveduje: »V Nemčiji smo dobro živeli. Imeli smo lepo hišo, ki smo jo odplačali. Lepo nam je bilo. Toda on je takoj, ko se je ponudila priložnost za to, odšel v Slovenijo. Čeprav je vedel, da bo imel veliko težav. Tu je pustil vse, vzel kovček in odšel.«
Le taki junaki s tako pogumnimi dejanji oblikujejo in zaznamujejo zgodovino. In nič manj kot k temu smo poklicani. Nismo vsi veliki državniki, kot je bil dr. Pučnik, smo pa, če se razglašamo za Slovence, soodgovorni, da po svojih močeh delujemo za celoten narod in državo.
Pripis uredništva: Besedilo je bilo prebrano ob praznovanju Dneva državnosti 28. junija v Buenos Airesu.
