To vprašanje si postavlja Emil Milan Pintar v prispevku, ki ga je objavil na svojem blogu. Tragikomedija okrog plenjenja energetskega imperija kaže, da boj za oblast v Sloveniji prehaja v zadnjo fazo: ali bo zmagala ena opcija ali pa se bo oblikovalo nekakšno varljivo ravnotežje, nekakšna pat pozicija, ki se prav lahko prevesi v kaos in brezvladje.Zakaj sem pesimist?
Poglejmo nekaj dejstev
Dobršen del svojega strokovnega dela sem posvetil problematiki razvojnih modelov družb, interpretaciji spontanih trendov in oblikovanju možnih scenarijev. Razumevanje globalnega dogajanja, ne zgolj posameznih dogodkov, mi je omogočilo, da sem že zgodaj dojel tudi razsežnosti sedanje krize in opozoril predsednika Pahorja, da bo kriza globlja in daljša, kot trdijo njegovi “svetovalci”: da nam bo vzela okrog 10% družbenega proizvoda, da bo število nezaposlenih krepko preseglo 100.000 (tistim uradnim podatkom o 102.000 nezaposlenih prištejte še kakih 30.000 gastarbajterjev, ki smo jih kot francoske cigane nagnali domov), da bo to povzročilo krizo državnih blagajn (danes samo proračun ustvarja še vedno okrog 5 mio evrov izgube dnevno, potem pa so tu še občine, podjetja kot DARS, banke itd), družbeno razslojevanje in krizo politike oz. upravljanja države. Zdaj smo tu! Tisto, česar nismo mogli predvideti, je izrazito prepočasno, premedlo, v številnih primerih neustrezno ali celo nestrokovno odzivanje Vlade na posamezne elemente krize – ali pa sem bil vsaj jaz zaveden od lastnega optimizma in upanja, da se vendarle ne bo uresničeval Murphyjev scenarij, ki pravi, da če gre kaj narobe, gre na najslabši možni način. Prav zaradi te nesposobnosti Vlade, da reagira pravočasno, strokovno in odločno, še nismo na dnu krize in iz nje tudi ne bomo pred letom 2015 – v najboljšem primeru.
Politika postaja farsa
To, kar se dogaja okrog Projekta TEŠ, je res prava farsa. Seveda je bil projekt slabo voden – ali smo imeli v zadnjih 20 letih kakšen dobro voden veliki projekt?(avtoceste, nabava Patrij, gradnja bolnišnic itd). Seveda tako velik projekt nujno potrebujemo – iz majhnih projektov enostavno ni mogoče dovolj nakrasti. Vprašanje je samo, komu bo to lažje – zato se je začel boj za pozicije. Ko je spodletelo združevanje dveh energetskih stebrov, je vprašanje vodenja TEŠa postalo še pomembnejše. Dobro, vse to še razumem. Ne razumem pa, da lahko predsednik Vlade in gospodarska ministrica izjavita, da o zamenjavi direktorja Rotnika nista ničesar vedela. Take izjave jasno kažejo, da nas imata za popolne bedake. Še hujša kot ta oblastni cinizem pa je opcija, da res nista vedela. To bi pomenilo, da sta popolnoma neprimerna za svoji funkciji, totalno nesposobna, marioneti kapitalskih mogotcev iz ozadja. In tu se zaostruje vprašanje: kdo v Sloveniji pravzaprav vlada?
Kdo so gospodarji lutk?
Prvič, Pahorjeva Vlada prav gotovo ne. Če bi vladala, ne bi tako polito popuščala zdravnikom, javnemu sektorju, sodnikom, Šrotu in Bavčarju, gradbenemu holdingu “čista lopata”, Hildi in Dimičevi, tožilskim sprenevedanjem itd.
Drugič, trditev, da vlada Kučanov klan, je smešna. Prodajajo jo tisti desničarji, ki želijo prikriti lastno politično nesposobnost, kupujejo pa jo tisti intelektualni reveži, ki za svoje življenjske polomije krivijo bivši sistem.
Tretjič, trditev, da niti vleče Janša, je bosa. Če bi imel Janša pol toliko moči, kot bi je potreboval za kaj takega, ne bi izgubil volitev. Izgubil jih je prav zato, ker je v Sloveniji plast desničarjev preplitva (kdo bo rekel: po petdesetih letih socializma) in preveč sprenevedasta, zato je moral vladati z nepoštenimi konvertiti in priskledniki, katerih nezanesljivost je rasla v premem sorazmerju z uplenjenim premoženjem.
Četrtič, trditev, da vlada RKC, je preenostavna, da bi zadoščala globlji resnici. Častiti Rode, ki je po osamosvojitvi Slovenije popeljal slovensko RKC v pridobitništvo in revanšizem, se je s tem za dolgo odrekel duhovnemu ugledu in vplivu Cerkve (mislim, da je izgubil kako polovico resničnih vernikov, pridobil pa precej oblastniških konvertitov, ki bodo še velik problem Cerkve, če se bo ta hotela posvetiti svojemu moralnemu nauku, ki ga proklamira urbi et orbi), hkrati pa okrog sebe zbral ljudi, ki niso sposobni pošteno upravljati z nagrabljenim imetjem (TV2, Zvon, Krekova družba…).
Petič, misel, da vladajo Sloveniji (kapitalsko-odvetniški) klani, je v osnovi zgrešena. Ti klani, ki so zares postali bistveno premočni za normalen razvoj Slovenije, so organizirani za plenjenje, ne za vladanje. Spisek najmočnejših slovenskih botrov najdete v Luksemburških, Liechtensteinskih, Švicarskih, Ciprskih in Kajmanskih bankah (ki jih Slovenija ne upa kupiti – spiske namreč, ne banke), toda to še ne pomeni, da vladajo v Sloveniji.
V Sloveniji vlada Garfield!
Kaj storiti?
Zdaj je tudi največjim optimistom, kot sem jaz, že jasno, da spodobnega izhoda iz krize s sedanjo vladno ekipo, ki v dveh letih ni bila sposobna pospraviti in organizirati niti lastnih ministrstev, ni. Ker je ta ekipa razgradila nujno upravljavsko funkcijo države, smo namesto nje dobili politično državo, kar je vselej le tragična farsa resnične nacionalne države.
Izredne volitve? V teh razmerah nova farsa, saj Janša, ki bi te volitve nedvomno dobil, prav tako nima sposobne ekipe (niti spodobne Vlade v senci ni bil sposoben organizirati!): spet bi vladal z novimi konvertiti in tajkuni, ki so per definicionem neideološki. Tega se dobro zaveda, zato mu vladanje v teh razmerah niti ne diši preveč. Ne zaveda pa se, da ga je evropska politika po dogodkih v prvem mandatu razvrstila ob bok Miloševiču, Djukanoviču, Sanaderju in Dodiku, torej v propadle balkanske variante, ki nimajo operativne perspektive in vstopa na evropske “dvore”.
Tehnična vlada? Nihče od politikov na levi ali desni ne bi hotel sposobne tehnične vlade, ker bi ta z vsakim uspehom kazala na njihove lastne nesposobnosti, zato bi bila ustanovljena s figo v žepu. Slovenska partitokracija je pač (še vedno) premočna za uspešno tehnično vlado; županske volitve so to dokazale tudi nevernim.
Samodestrukcija države in plenjenje družbenega premoženja se kažeta kot temeljni obeležji spontanega scenarija dogajanja v naslednjih letih, državljanska nepokorščina kot naravni ventil naraščajočega nezadovoljstva, ideološka radikalizacija (na levo in desno) in naraščajoče nasilje kot nujna posledica vse globlje socialne razslojenosti in političnega razočaranja. Smo sposobni preživeti to usodo brez neozdravljivih zgodovinskih traum?
Obstoji možnost za Nacionalni sporazum?
Vir: blog Milan Pintar
