V nekaterih ušesih to vprašanje lahko zveni malce fašistično. Pa je res? Menim, da je to predvsem stvar osebne identitete, tako kot ime in priimek ter lokalna oziroma pokrajinska pripadnosti (Štajerc, Korošec, Primorec, Ljubljančan, Rovtar ITD). Sem kajpak spada tudi versko prepričanje, pa svetovni nazor, poklic ki ga nekdo opravlja, hobiji in navsezadnje pripadnost neki ožji socialni mreži, skupini ali skupnosti. Ta je lahko vaška, gasilska, skavtska ali pa čebelarska. Tudi biti komunist, liberalec oziroma domoljub je del osebne identitete. Seveda je ta lahko po vzoru nekega prevladujočega sodobnega ideološkega mainstreama tudi globalna, ki pa se zdi na nek način zvodenela, razen če se posameznik na takšen način ne identificira nasproti kakšnim še neodkritim nezemljanom.
Nadaljevanje slabitve ali ponovna oživitev slovenstva?
V današnjem času, lahko bi rekli v postnacionalnem obdobju, ko posamezne narodnostne identitete postopoma zamirajo ali vsaj slabijo in se oblikujejo neke širše kontinentalne, verske ali celo globalna, se zdi takšno vprašanje na mestu. Smo v prelomnem zgodovinskem času, ki pred evropske narode, torej tudi slovenskega postavlja nove družbene izzive, med drugim zaradi nenadzorovanih migrantskih tokov, s tem pa posledično napetostmi, ki jih sproža stik dveh diametralno različnih kulturnih svetov. Poleg vprašanja preživetja neke civilizacije se pojavlja tudi vprašanje preživetja naroda, za katerega se zdi, da zaradi nizke rodnosti in upada tradicionalnih vrednot postopoma ugaša. Obenem se pojavlja tudi vprašanje ali bomo šli po poti preidentificiranja, torej sledili nekim svetovnim trendom, ki narekujejo postopno odpoved narodnostni identiteti, ali pa po poti ponovne oživitve slovenstva in kako bomo to storili.
Kaj bi se potemtakem lahko razumelo pod pojmom »Slovenec«?
Neka vsesplošna definicija za »Slovenca« ne obstaja, kar je po svoje tudi razumljivo. To je pravzaprav približno tako kot določiti jasne standarde za to kakšna abstraktna umetnost je še estetska, lepa in kakšna od te norme že odstopa. Pri Američanih je stvar precej bolj jasna in enostavna. Si ameriški državljan in sprejemaš ameriške vrednote, torej si Američan in pika. Nobene debate več. To, kje si se rodil, kaj čutiš, kateri jezik je tvoj materni, kakšne barve kože si, kateri religiji pripadaš, kakšni so tvoji osebni nazori, od kod imaš korenine, pač ni tako pomembno. To je drugorazredna tema. Skoraj vsi so priseljeni oziroma so bili priseljeni njihovi predniki, a vsi so Američani. Na podoben način razmišljajo tudi Francozi in Angleži. Nek Francoz mi je pred časom dejal, da so Alžirci, ki so se rodili v Franciji Francozi. In bil je začuden, da nekdo v Franciji rojene Alžirce sploh dojema kot Alžirce in ne kot njegove rojake.
V srednji Evropi je stvar bolj kompleksna
Takšen miselni koncept pa ne more obstati bolj na vzhodu Evrope. Nekoč sem na nekem poljskem portalu pod novico, ki je govorila o dveh teroristih arabskega rodu, našel zanimiv zapis, ki jasno oriše srednjeevropsko dojemanje glede tega kdo je pripadnik določenega naroda in kdo ne. V prispevku je bil namreč zapis, da gre v primeru teroristov za dva Belgijca. Komentar pod člankom pa se je glasil, da sta »onadva Belgijca ravno toliko kot je kozja zadnjica boben«. Arabskih priseljencev Poljaki in ostali prebivalci srednje Evrope ravno ne dojemajo kot Evropejce, še manj pa kot Belgijce. Prav v tem se bistveno razlikuje zahodnoevropski oziroma ameriški koncept pojmovanja narodnostne pripadnosti od vzhodnoevropskega. K slednjemu pravzaprav spada tudi slovenski prostor. Če k temu dodamo še dejstvo, da v srednji Evropi zaradi stalne ogroženosti s strani drugih narodov v preteklosti obstaja globoko usidran strah pred vsem tujerodnim lahko razumemo, da Arabec, Afričan ali Kitajec po nekem nenapisanem pravilu pač ne morejo biti »ta pravi« Slovenci, kaj šele Madžari ali Poljaki.
Kateri migranti so »bolj sprejemljivi« in kateri »manj«?
Skozi prste se včasih pogleda pri kulturno, rasno in jezikovno sorodnih narodih. Tako se je tudi pri nas na politični desnici pojavil predlog, da bi Slovenija sprejela begunce z vojnih območij na vzhodu Ukrajine, medtem ko se tisti iz Afganistana, Iraka ali Sirije zdijo malce manj simpatični. Tudi v Slovencih namreč čepi delček tega vzhodno-srednjeevropskega strahu pred tujim. Tako pač je. Pri mlajših generacijah verjetno manj. In resnici na ljubo še vedno obstaja tudi nekaj prikritega odpora do priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije ter njihovih potomcev. Bi torej lahko rekli, da je ena poglavitnih lastnosti Slovenca določena rezerviranost do tujega? Za »ta pravega« Slovenca se sicer dojema tudi nekoga katerega predniki večinoma izhajajo iz območja Slovenije, to pomeni, da so bili vsaj stari starši Slovenci. V skladu s to karakteristiko so Slovenci tudi Avstralci, Američani, Kanadčani ali pa Argentinci, ki slovensko ne znajo več niti besedice in so že druga generacija rojena na tujem, a imajo »naše korenine«.
Jezik, foušija in najboljši sosed
Kot pomemben določevalni dejavnik je zagotovo tudi materni jezik, a ključna se zdi prav narodna zavest. V skladu s slednjo karakteristiko so Slovenci tudi »Neslovenci«, ki so rojeni na Slovenskem in čutijo pripadnost Sloveniji, imajo slovensko državljanstvo in nasploh »dihajo po slovensko«. Nekateri »ta pravi« Slovenci bi to verjetno dali pod vprašaj, še zlasti če je priimek »zelo moteč«, na primer tisti, ki se konča na »ić«, »er« ali »lli« oziroma vizualni izgled nekako ni najbolj »po okusu dobrih slovenskih standardov«. Konec koncev na takšen miselni koncept nakazuje tudi film z naslovom Kajmak in marmelada. Tako je lahko nekdo po rodu iz Azije ali Afrike v Britaniji »ta pravi Britanec«, v Sloveniji, predvsem na Poljskem pa ne more biti vedno resnični Slovenec oziroma Poljak. Vsaj za nekatere ne.
Še druge »nacionalne karakteristike«
Kaj bi še lahko spadalo v kategorijo »Slovenec«? Naj sosedu krava crkne! Torej »foušija«? Kaj pa pohodništvo in to, da mora »Slovenec« vsaj enkrat v življenju na Triglav? Je »Slovenec« tudi tisti, ki mu je blizu goveja glasba in se razneži vsakokrat, ko zasliši kakšno melodijo Avsenikov ali Slakov? Ali pa morda tisti, ki v mercatorju kupuje predvsem slovensko, torej »naše« in visoko ceni slovenske blagovne znamke kot sta elan in gorenje. Je Slovenec tisti, ki za pomembne državne praznike je potico in pršut ter pije teran? Ali pa se Slovenec identificira v odnosu do svojih sosedov, predvsem Hrvatov, kamor sicer zelo rad zahaja na morje, obenem pa svoje »južne brate« gleda malce postrani in kuha zamero tako ob vprašanjih glede državne meje, kot tudi pri teranu in športu?
Je Slovenec nekdo, ki se je pripravljen jezikovno takoj podrediti, ko pride v stik s pripadniki kakšnega drugega naroda? Ali pa je morda Slovenec nekdo za katerega je samoumevno dobro znanje angleščine in hrvaščine oziroma srbščine? Zdi se, da je Slovenec tudi nekdo, ki je neizmerno ponosen na vse naravne in kulturne bisere svoje deželice, na Melanijo Trump in tujce skuša na vsakem koraku prepričati kako prekrasna je Slovenija, predvsem pa je na smrt užaljen, če jo kdo zamenja za Slovaško. Kaj pa to, da Slovenec rad športa, še zlasti teče in kolesari? Lahko bi se ustavili tudi pri politiki. Je Slovenec nekdo, ki je ideološko močno obremenjen in iz dna srca zaničuje nasprotni ideološki tabor? Kaj pa tisto o visoki stopnji samomorilnosti med Slovenci, gre tudi pri tem za lastnost »ta pravega« Slovenca? In navsezadnje, je Slovenec nekdo, ki je zaljubljen v svoj jezik in slovnično dvojino?
Za konec razmišljanja
Svet se bliskovito spreminja, predvsem zaradi znanstvenega napredka in (posledično) globalizacije. Zanimivo bo videti, kaj se bo v dvajsetih, tridesetih in petdesetih letih dogajalo s slovensko narodno identiteto. Bo »biti Slovenec« čez nekaj desetletij na evropski ravni pomenilo zgolj toliko kot danes pomeni »biti Štajerc«? Ali pa se bodo pojavili družbeni procesi, ki bodo svet popeljali proč od globalizacije in oživili nacionalne identitete kot smo jih poznali v 19. in 20. stoletju, ko so bili tudi Slovenci za svoj narod in domovino pripravljeni umirati na frontah?