Ko sva s Slavkom Kmetičem pripravljala in kasneje tudi predstavljala najin skupni knjižni projekt »Stavka, ki je iztirila rdeči režim«, skoraj nikakor nisva mogla mimo omembe prvega bolj trdega srečanja Slavka Kmetiča, akterja stavke strojevodij iz leta 1988, z represivnimi organi. Bilo je nekje v začetku osemdesetih let, že kmalu po tistem, ko so se delavci v ladjedelnici v Gdansku na Poljskem uprli »avantgardi delavskega razreda« ter nato ustanovili prvi neodvisni sindikat Solidarnost. Ker je Jugoslavijo ter njeno prebivalstvo že tedaj, v letu Titove smrti, zaradi ukinitve tujih kreditov hudo najedala inflacija, je prišlo do velikega nezadovoljstva tudi med delavci na železnici.
Na zboru delavcev je namreč besedo dobil Slavko Kmetič in dejal, češ poglejte Poljsko – »Poljaki so se zbudili, kdaj se bomo mi?« In zraven še dodal: »Bolje biti en dan lev kot sto let ovca.« Že naslednji dan je sledil izredni sestanek partijske celice, ki je preko svojih udbovskih ovaduhov očitno dobila informacijo o menda »predolgem jeziku« trboveljskega strojevodje. Sledila je prijava ljudski milici. »Ob dveh popoldne bi moral peljati ekspresni vlak za Zagreb, a so prišli pome trije miličniki in me odpeljali na Postajo milice Ljubljana center na zaslišanje. Na tem zaslišanju so podali ovadbo sodniku za prekrške, da sem vznemirjal zaposlene na zboru delavcev. Sodnica za prekrške me je oprostila te absurdne obtožbe. Vsi smo bili vznemirjeni, ker me je prijavila osnovna organizacija komunistov, pod prijavo pa se nihče ni hotel podpisati. Partijskega sekretarja takrat na sestanku ni bilo in je moral sklep podpisati kot funkcionar in ne kot tisti, ki želi to prijavo,« je v prej omenjeni knjigi povedal Slavko Kmetič.
Ni sicer čisto jasno, s čim je Kmetič po mnenju p(P)artije »vznemirjal ljudstvo« – je bilo krivo omenjanje Poljakov oz. upornih delavcev? Morda jih je zmotil citat o levu in ovcah, za katerega ob pripravljanju knjige še nisem vedel, da ga je zapisal nihče drug kot razvpiti »duče« italijanskega fašizma Benito Mussolini? Kakorkoli že, partijski vrh je očitno zavohal nevarnost in sprevidel, da je potrebno »špice porezati« (vsaj tako je v letu velike stavke strojevodij dejal tov. Tomaž Ertl, ki je bil tedaj republiški sekretar za notranje zadeve), dobro so vedeli, s katere strani jim preti največja nevarnost. Vedeli so, do česa lahko pripelje nezadovoljstvo delavcev, ki naj bi jih ZKS zastopala kot njihova »avantgarda«, a še bolj je bilo pomembno, kdo so tisti, ki delavce usmerjajo. Bistvo problema pa je v tem, da so delavci odrekli mentaliteti kimanja in hlapčevanja. Namreč, rdeči režim nas je ves čas vzgajal z besedami, češ leta 1945 smo z narodno-osvobodilnim bojem dokončno opravili s hlapčevstvom tujcem ter izkoriščevalskim kapitalistom – hkrati pa nas je isti režim navajal na hlapčevanje Partiji. Brez njenega dovoljenja se praktično ni smelo zgoditi ničesar.
Očitno se je slovenski narodni značaj v vseh teh desetletjih res temeljito spremenil. Žal na slabše. Lahko bi si ob tem sposodili tudi znan izrek ameriškega škofa Fultona Sheena, da na svetu ne obstaja niti sto ljudi, ki sovražijo Cerkev, je pa na milijone takšnih, ki sovražijo to, za kar mislijo, da je Cerkev. Pogosto srečujem Slovence, ki ob vsakoletnem dnevu državnosti kažejo omalovažujoč odnos do praznika in do države, češ saj nismo več hlapci, nismo več v času, ko smo pod prisilo častili Tita. In nam s tem pokažejo lastno superiornost: vi, ki izobešate zastave, ste še vedno hlapci. Mnogi med temi, ki izrekajo takšne očitke, so sami nekdaj hlapčevali rdečemu režimu. Se čudite, da tudi dandanes lahko marsikoga, ki zaničuje slovenske državne simbole, brez težav srečamo na kakšnem »mitingu resnice«, kjer mrgoli zastav z rdečo peterokrako zvezdo? Torej: sami prezirajo to, kar mislijo, da je hlapčevstvo, a sami hkrati v resnici hlapčujejo. Problem pa je, ker se pogosto sami ne znamo upreti takšnemu mišljenju in početju. Ne želimo biti konfliktni, češ »mi smo demokrati«. Tako kot smo se že navadili na stalno klestenje po nekem imaginarnem konstruktu, za katerega mnogi mislijo, da je Cerkev – pa v resnici ni.
Pa ostanimo še nekoliko pri škofu Fultonu Sheenu, ki je med drugim zapisal: »Če bi usmiljenje pomenilo odpuščanje vseh krivd brez kaznovanja in brez pravičnosti, bi se to končalo le s povečanjem napake.« V svojih zapisih je celo preroški, kajti v knjigi Way to Happiness/ Pot do sreče (Garden City Books, 1949) lahko med drugim beremo: »Bolj ko svet postaja mehkužen, bolj se uporablja beseda usmiljenje. To bi bila hvalevredna značilnost, če bi se usmiljenje dojemalo na pravilen način. Toda prepogosto usmiljenje pomeni oprostiti nekomu, ki krši Božji zakon ali nekoga, ki izda svojo državo. Takšno usmiljenje je čustvo, in ne krepost, kadar upravičuje sinov umor očeta, ker je ”prestar”. Da bi se izognili kakršnemu koli pripisovanju krivde, poimenujejo to, kar je dejansko umor, evtanazija.« Priznam, ob branju teh vrstic sem se soočil s svojim lastnim, precej neprijetnim notranjim konfliktom – moje lastno doživljanje evangelija ter pričakovanja drugih, ki večinoma prisegajo na mainstream krščanstvo, po katerem bi moral biti nič manj kot »priden fantek«, kajti Jezus nas uči brezpogojno ljubezen do vseh (no, razen do tistih, ki so po mnenju varuhov mainstream morale premalo krščanski in jim je treba naviti ušesa). Morda pa je problem v tem, da premalo pozorno beremo Sveto pismo? Morda preveč nasedamo zgolj na izbor določenih citatov papeža Frančiška, ki ga posvetni mediji sicer zelo radi citirajo, seveda s precejšnjo mero cenzure? Kakorkoli že, škof Sheen s svojimi zapisi spodbuja, naj preroške darove uporabljamo, četudi bomo celo za katoliško občestvo »politično nekorektni«. Kdor ne verjame, si lahko o tem prebere zanimiv članek na spletnem portalu Aleteia. Priporočam tudi ogled videoposnetka, na katerem Gregor Čušin na zelo provokativen način spregovori o katoliški ter »katoliški« vzgoji.
Če želite postati odgovoren kristjan ter odgovoren državljan, se vam ni treba skrivati za lažno ponižnostjo. Ni vam treba biti »priden fantek« ali »pridna punčka«, ki mora na vsakem koraku dokazovati svojo domnevno »pridnost«. Za zgled si lahko vzamemo morda preroka Elijo, ki je ognjevito nastopil proti češčenju lažnega boga Baala in se ni bal nastopiti kot bojeviti lev proti malikovalskim plenilcem.