Monopol levice je po mnenju dr. Mavra v slovenskem političnem prostoru tako močno ukoreninjen in izhaja iz medvojnega in povojnega dogajanja, da ni druge rešitve, kot da volivci zahtevajo odpravo tega monopola, ko/če bodo enkrat na svoji koži občutili zgrešenost njihove politike.
Država SHS pogosto še vedno ostaja krivično potisnjena v najtemačnejše kotičke zgodovinske zavesti slovenskega človeka in le medlo soustvarja njegov narodni ponos, čeprav gre sicer za kratkotrajen, a vendarle sila pomemben uspeh malega podalpskega naroda in še zlasti za dokaz uspešnega boja zatiranega ljudstva proti raznarodovalni tiraniji okoliških narodov.
Ob spremljanju novic o življenju ljudi na različnih koncih našega planeta se človek lahko zelo hitro zaloti ob pravičniškem razlaganju vzrokov in posledic, kaj je prav in kaj narobe, ali pa po drugi strani ubere … Beri dalje
Visoka stopnja funkcionalne nepismenosti ter pomanjkanja inteligence (zaradi česar se večina odziva nagonsko) pripomore k temu, da povprečen slovenski volivec ne zna povezati med seboj nekaterih logično povezanih vzrokov in posledic. Neudeležba na volitvah je tako v zadnjem času postala celo nekakšna moralna vrlina – češ, tisti, ki hodijo na volitve, dejansko podpirajo barabe. Razen če se spet pojavi kakšna reciklirana serija »novih obrazov«.
Politiki v Sloveniji zelo radi pridigajo. Ne le voljeni politiki, temveč tudi sodniki in drugi njim podobni uradniki, ki imajo politične, t.j. javne funkcije. Pridigajo o svoji nedotakljivosti, nezmotljivosti in moralizirajo o korupciji… težava politikov pa je, da imajo oni – v nasprotju z duhovniki – v praksi možnost, da z zakoni in dejanji svoje pridige uresničijo.
Čeprav je v teh dneh mogoče zaslediti veliko zapisov o bližajočem se letošnjem Socialnem tednu (25. 9.–4. 10. 2014), se mi zdi vseeno vredno bralce Časnika opozoriti na ta dogodek, ki ga že šesto leto zapored organizira Socialna akademija. Socialni teden 2014 nosi naslov „Skoči ven!“. Kot sporočajo organizatorji v predstavitvenem videu, je asociacij ob naslovu tedna veliko.
Letos mineva 155 let od velikopoteznega Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Sv. Andraža v Maribor. Takšen projekt ne bi nikoli uspel, če ne bi Slomšek vanj verjel. Pred lastnim obglavljenjem je bila slovenska Cerkev že dlje časa kronično prehlajena. Stvar je propadla, ker ni bilo prave vere, kajti le kdo bi si želel verjeti v bolezen in projekte s »hladno« vsebino. Bolje kot to, za zdaj ostaja molitev »Oče naš, škof je naš«.
Zunanji minister Karl Erjavec je v zadnjih mesecih imel zelo spravljivo držo do Rusije in do Putina. Nikoli sicer ni bilo nobene odkrite podpore ruski politiki in Putinovim stališčem. Tega si seveda država, članica EU, ne more dovoliti. Zelo nevtralna drža in stališče, ki ga je Erjavec vseskozi ponavljal, da je potrebno pri iskanju rešitev za ukrajinsko vprašanje vedno imeti Rusijo za sogovornika, pa sama povesta zelo veliko.
Kaj imata skupnega: David Copperfield in naš tok razmišljanja? David Copperfield je ameriški iluzionist in je bil opisan kot komercialno najbolj uspešen čarovnik v zgodovini. Na spletu je moč najti veliko razlag o tem, kako … Beri dalje
»Zavzemamo se za pomiritev, ne pa za spravo.« Sam pa na njegovo opozorilo o pomiritvi odgovarjam: ne prizadevamo se za spravo s fašizmom in nacizmom, ampak za spravo s komunizmom in revolucijo. Delitev na partizane in domobrance ni več pereča, nikoli ni bila, prikrivala je le dejansko delitev, na zagovornike revolucije in socializma in njihove nasprotnike. Med tema dvema usmeritvama je potrebna sprava z resnico.
Je kdo ostal razočaran? Škoda, da je bil novinarjem dejansko prepovedan dostop do središča dogajanja, da bi lahko pozorno sledili obraznim kretnjam vojaških oblasti, ko je papež Frančišek med svojo homilijo jasno obsodil vojno industrijo: … Beri dalje
Leta 2010 sem pred imenovanjem Branka Masleše za predsednika Vrhovnega sodišča RS opozoril na to, da je lagal, ko je zanikal svoje sodelovanje pri pobijanju civilistov na jugoslovansko-italijanski meji. Ker imajo tovrstni zločini na jugoslovanskih mejah proti Zahodu večji obseg kot tisti na berlinskem zidu, sem ga opozoril, da so v Nemčiji odgovorne za umore obsodili.
Homilija na 25. navadno nedeljo Včasih me strese, ko molim očenaš. Pa ne takrat, kadar pomislim, da me je Jezus učil reči mu »Oče«, ampak tedaj, ko se spomnim, da me je učil reči mu … Beri dalje
Če ga Alenka v angleščini in po vsebini na zaslišanju v Evropskem parlamentu res ne bo prav hudo lomila, se bo dokončno res uspela zavihteti na komisarsko mesto. Morebitni kasnejši izsledki KPK bodo gospoda Junckerja ganili le, če jih bodo med evropskimi poslanci poprijeli v dovolj velikem številu. Najverjetneje pa – razen, če tega ne bo formalno storil predsednik vlade Cerar – Štefančev glas ne bo tresel bruseljskih hlač.
»V soboto trinajstega septembra smo se Slovenci s proslavo spomnili priključitve Primorske k matični domovini. S priključitvijo so bili Primorci rešeni izpod nasilja, ki so mu bili izpostavljeni v času med obema svetovnima vojnama. Tudi … Beri dalje
Nisem sledila več objavi, a čez kakšnih deset dni sem opazila, da objave ni več. Ni več grozljivih slik. Ni več groze, ki jo take fotografije zbujajo. Ni več te resnice. Nekdo je vse skupaj zbrisal. Kot otrok, ki si pokrije oči z roko misleč, da je s tem postal neviden. Zbrišeš, pokriješ, prikriješ in krutosti ni več. Ne govoriš o bolečinah in teh ni več.
Trenutno stanje v pokojninskem sistemu je zaskrbljujoče, saj le približno 1,4 zaposlenega financira prihodke enemu upokojencu. Ob tem se lahko razmerje v naslednjem obdobju še nekoliko poslabša, saj v tem obdobju postaja delovno aktivna populacija iz začetka devetdesetih, ko je število rojstev pričelo upadati.
Vse bolj spoznavam, da je prihodnost krščanstva v Sloveniji in v Evropi tesno povezana z vprašanji trpljenja in zla. Bodisi da gre za zlo, ki smo ga podedovali iz preteklosti (t.i. „krvavo XX. stoletje“), bodisi da gre za našo vpetost v zle strukture, ki nam jih je kot past nastavila porabniška družba. Opažam tudi, da kristjani kakor da nimamo orodij ali moči, da bi se teh vprašanj temeljiteje lotili.
Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.
23. avgusta nas je osmero mladih krenilo na pot proti Elbasanu, tretjemu največjemu mestu v Albaniji, sprva z neprespanimi glavami, ki jih je počasi začel polaščati strah ter negotovost, ko smo na vsaki meji ob … Beri dalje