Slovenija – Rusija: tesno prijateljstvo.
Prejšnji teden je Evropa uvedla nove sankcije proti Rusiji. Ukrajinska kriza pa postaja (če je to sploh mogoče) vse bolj pomembno mednarodno krizno žarišče. Rusija na eni strani ter ZDA in Evropa na drugi so na tem območju odprle novo fronto. Dejansko gre za novo hladno vojno. To postavlja dolgoročna vprašanja na ravni celotne podobe globalnega sveta. Vanj pa se seveda vključuje tudi Slovenija. Tukaj moramo vzeti v poštev več vidikov. Dva sta posebej pomembna, blagovna menjava in plin. In to se zelo izrazito pozna tudi v politiki, ki jo Slovenija goji do Rusije.
Prijatelj Lavrov
Zunanji minister Karl Erjavec je v zadnjih mesecih imel zelo spravljivo držo do Rusije in do Putina. Nikoli sicer ni bilo nobene odkrite podpore ruski politiki in Putinovim stališčem. Tega si seveda država, članica EU, ne more dovoliti. Zelo nevtralna drža in stališče, ki ga je Erjavec vseskozi ponavljal, da je potrebno pri iskanju rešitev za ukrajinsko vprašanje vedno imeti Rusijo za sogovornika, pa sama povesta zelo veliko. Gre za tisto formo diplomatskih nians, ki so zelo zgovorne. Vsi namreč v praksi vedo, da brez Rusije ni mogoče skleniti nikakršnega dogovora. Dejstvo pa tudi je, da se formulacije, ki jih je uporabil Erjavec, ne uporabljajo. Erjavec s svojimi izjavami, ki so uglašene na teh tonih vse od prvih evropskih sankcij proti Rusiji, pošilja mednarodni javnosti zelo jasna sporočila. Slovenska diplomacija je tudi ob vsaki priložnosti poudarjala dobre odnose med Moskvo in Ljubljano. Erjavec se je pred nekaj meseci celo ponudil za posrednika v pogajanjih med Evropo in Rusijo (pa čeprav je ta izjava izzvenela še tako bizarno), zunanji minister Sergej Lavrov pa na trenutke deluje kot največji prijatelj slovenskega zunanjega ministra. Razlogov za tako prijateljsko podobo je res veliko, razdelimo pa jih lahko v dve področji: ekonomsko in energetsko.
“Osvajanje” Moskve
Ekonomski vidik sodelovanja je osnovan na številkah izvoza, ki ga Slovenija usmerja proti Moskvi. Če vzamemo to postavko kot izhodišče, ne moremo mimo ugotovitve, da je to prijateljstvo iz leta v leto bolj trdno in bolj “iskreno”. Še leta 2009 se je ta iskrenost merila v 550 milijonih evrov izvoza, v samih štirih letih pa se je to slovensko “čustvo” podvojilo in je bilo konec lanskega leta težko 1,01 milijarde evrov. Rusija je tako priplezala na šesto mesto med slovenskimi trgovskimi partnericami, izvoz v Moskvo pa je 5 odstotkov celotnega letnega izvoza Slovenije. Izvoz v Rusijo že ogroža peto mesto Francije (lani 1,14 milijarde evrov), na prvih štirih mestih pa so Nemčija, zgodovinsko prvi slovenski partner, in slovenske sosede (Italija, Avstrija in Hrvaška). Moskva je daleč najbolj dinamičen in hitro rastoči trg za Slovenijo s skoraj 100 odstotnim porastom izvoza v zadnjih štirih letih: evropske sankcije in morebitni ruski protiukrepi bi torej lahko močno zavrli slovenski izvozniški potencial. Ja, rusko gospodarstvo, ki ga nadzoruje država, je vreča brez dna in bi lahko bilo v prihodnjih letih pomemben “rezervoar” za rast slovenskega gospodarstva in za ponovni zagon podjetništva. Zgovoren je tudi podatek, da imajo vsi pomembnejši slovenski izvozniki Rusijo med osrednjimi trgi. Tukaj so Krka (skupni izvoz v vse države lani 1,14 milijarde evrov) in Gorenje (skupni izvoz 1,06 milijarde evrov). Med največjimi slovenskimi izvozniki je celo podjetje z ruskimi lastnikom: govorimo o Slovenski industriji jekla (lastnik Dilon – ruska družina Zubitski), ki je lani izvozil za 570 milijonov evrov. V Sloveniji je v zadnjih letih vse več tudi ruskih investitorjev: med pomembnejšimi je tudi ruski Sberbank, banka, ki ima prav tako dokaj agresivno ekspanzivno politiko na slovenskem trgu. Zadnja od teh novic je prevzem trboveljskega rudnika s strani ruskega podjetnika Olega Burlakova (pa čeprav ima njegova firma sedež v Švici).
Energetska preskrba
Drugo poglavje, ki je pomembno v slovensko-ruskih diplomatskih odnosih, je seveda energetika. In kako to ne bi bilo. Rusija zaradi neizmernih ležišč plina drži v šahu celotno Evropo. Gre vsekakor za dvostransko odvisnost. Drži že, da skoraj 40 odstotkov zemeljskega plina, ki ga porabi EU, je iz Rusije. Po drugi strani pa so prihodki od prodaje plina in nafte kar 50 odstotkov ruskega proračuna. Gre torej za začarani krog.
Slovenija ima v tem kontekstu nekoliko specifičen položaj. Slovenija je na Rusijo na energetskem področju vezana predvsem zaradi Južnega toka, ki bi moral prečkati severni del Slovenije od Prekmurja do Rateč. Neposredna energetska preskrba iz Rusije pa je za Slovenijo tudi pomembna, čeprav morda nekoliko manj, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Slovenija res uvozi iz Rusije kar 60 odstotkov zemeljskega plina letno. Ob tem pa je treba povedati, da je zemeljski plin sicer pomemben energetski vir za Slovenijo, ni pa dominanten. Predstavlja namreč 10 odstotkov letne oskrbe z energijo. V Sloveniji se veliko bolj uporabljajo naftni proizvodi (35 odstotkov) ter jedrska (Krško) in trdna goriva (v obeh primerih 20 odstotkov). Rusija je torej za Slovenijo pomembna tudi v energetski preskrbi, čeprav je v kontekstu celovitih odnosov pomembnejša blagovna menjava in projekt Južni tok. Skratka, Slovenija je z Rusijo povezana večplastno, energetika pa je samo eden od strateških sektorjev. In je zato logično, da že več mesecev izvaja svoj “osebni” Lov na rdeči oktober.
Foto: Marko Jerina
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
