Dušan Mramor, bodoči finančni minister, je članom parlamentarne komisije za nadzor javnih financ pojasnil, da bo cilj njegovega ministrstva skrbeti za ekonomsko osamosvojitev države. Po njegovem je treba skupen javni dolg spraviti v okvir 60% BDP-ja, za kar bi bilo treba predvsem znižati državne izdatke ter uravnati strukturni primanjkljaj, ki trenutno znaša nad 3% BDP.
Znižanje javnega dolga pod 60% BDP je precej ambiciozen cilj. Za to bi bile potrebne nekatere ključne strukturne spremembe v delovanju našega javnega sistema. Če pogledamo k izdatkovni strukturi državnega proračuna ugotovimo, da je samo pokojninska blagajna pridelala približno 1,5 milijarde evrov primanjkljaja, kar predstavlja praktično celoten strukturni primanjkljaj. Torej bi bilo najprej treba razmisliti o smeri spremembe pokojninskega sistema na način, da ta ne bi obremenjeval tekočega proračuna in bi tekel samostojno, kot avtopilot, če se izrazim z besedami kolega ekonomista Anžeta Burgerja s FDV. V nadaljevanju bom skušal skicirati, kako takšno spremembo doseči.
Trenutno stanje v pokojninskem sistemu je zaskrbljujoče, saj le približno 1,4 zaposlenega financira prihodke enemu upokojencu. Ob tem se lahko razmerje v naslednjem obdobju še nekoliko poslabša, saj v tem obdobju postaja delovno aktivna populacija iz začetka devetdesetih, ko je število rojstev pričelo upadati. Popravilo se je šele s koncem prejšnjega desetletja. Pred trenutnim pokojninskim sistemom je torej 12-15 let precej kritičnih let. Sliko lahko delno izboljša neto priliv delovno aktivnih ljudi iz tujine, ki bi se zaposlili v Sloveniji, vendar to ne bo spremenilo šibkosti obstoječega pokojninskega sistema.
Osrednja značilnost obstoječega pokojninskega sistema je ta, da prenaša denar iz računov zaposlenih neposredno na račune upokojencev. Tako v veliki meri konča v potrošnji končnih dobrin in na hranilnih vlogah v bankah. Upokojitev je življenjsko obdobje, kjer ljudje predvsem trošimo v aktivni dobi privarčevani prihodek in nismo več aktivno usmerjeni k ustvarjanju nove vrednosti in k sistematičnemu varčevanju. Denar upokojencev po definiciji ni primeren vir financiranja dolgoročnejših investicij, kjer mora tisti, ki posoja denar, upoštevati daljši časovni okvir za povračilo svojega vložka. V gospodarstvu, kjer se velik del ustvarjene vrednosti zavrti od aktivne in k ustvarjanju ter varčevanju usmerjene populacije k pasivni in k trošenju usmerjeni populaciji, ni pogojev za vznik akumulacije kapitala, ki zahteva dolgoročnejše vire financiranja. Krog se zavrti v manj intenzivnem investiranju in v manjši dinamiki ustvarjanja novih poslovnih priložnosti in v šibkejših možnostih zaposlovanja. Sistem ne omogoča izkoristka varčevalno-kapitalskih potencialov, ki jih osebni dohodki sicer ponujajo. Z makroekonomskega vidika gre za nastajanje škode, ki jo v teoriji imenujemo mrtva izguba: ljudje zaradi monopolnega položaja prisile vlaganja v Zavod za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje izgubljajo velik del potenciala za dolgoročno varčevanje svojih prihodkov.
Morda še pomembnejši vidik od zgoraj skiciranega makroekonomskega vidika obstoječega pokojninskega sistema je njegova nepoštena inercija. Delovno aktiven posameznik vsak mesec odvaja več kot petino svojega bruto mesečnega osebnega dohodka v pokojninsko blagajno. Implicitna pogodba z državo mu jamči državno pokojnino ob dopolnjeni starosti in ob določenem obdobju vlaganj v pokojninsko blagajno. Pogodbeni odnos med državljanom in državo je v tem primeru izrazito naravnan v škodo državljanu, ki ne more oceniti svojih prihodkov ob upokojitvi niti nima na voljo možnosti izstopa iz tega implicitnega pogodbenega odnosa in taisti denar namenjati za dolgoročno varčevanje, država pa mu lahko kadarkoli s sklepom spreminja njegovo pokojnino. Že ob hrambi denarja v obliki depozita pri banki, bi privarčevani denar ob 40 letih nalaganj na varčevalni depozit prinesel bolj ekonomično in racionalnejšo možnost, ki bi bila v lasti varčevalca in ne pod roko države. Tak depozit bi imetnik lahko prosto podaril njegovim potomcem v obliki zapuščine, saj bi to bil njegov denar. Obstoječ pokojninski sistem je nepošten tudi do tistih, ki umrejo relativno hitro po upokojitvi in izrazito dobrodušen do tistih, ki jim je dan privilegij dolgega življenja. Stopnja donosnosti in višina mrtve izgube iz naslova implicitne pokojninske pogodbe posameznika z državo v obstoječem sistemu torej ni odvisna od njegovih prizadevanj in ustvarjene vrednosti, temveč od življenjske dobe, torej v veliki meri od naključja.
V svetu obstajajo številne odlične prakse pokojninskih sistemov, ki v resnici delujejo samostojno, omogočajo akumulacijo kapitala in so do vplačnikov bistveno bolj pošteni od sistema sprotnih izplačil, kot ga imamo v Sloveniji. Gre za varčevalni pokojninski sistem, ki namesto v končno potrošnjo zaslužke usmerja v varčevanje in jih daje na razpolago za akumulacijo kapitala. Vlagatelj je popoln suveren nad svojim varčevalnim računom.
Prehod na tak sistem zahteva visoko mero odgovornosti in previdnosti pri tempiranju dinamike prehoda, ki mora potekati postopno s ciljem uravnavanega nalaganja bremen med različnimi skupinami trenutnih vplačnikov v obstoječ sistem glede na njihovo dobo vplačevanja ter med prejemniki izplačil iz obstoječega sistema. Ni namreč vseeno, kako obravnavamo nekoga, ki je tik pred upokojitvijo od nekoga drugega, ki je komaj pričel a aktivnim ustvarjanjem. Prvi bi moral večino prispevkov vplačati na svoj zasebni račun, slednji pa na račun skupne blagajne. Z naraščanjem delovne dobe bi zaposleni vedno večji delež vplačevali na svoj zasebni račun in vedno manj v blagajno starega sistema. Posledično bi vsak novi upokojenec vedno večji delež prihodkov prejemal iz svojega računa in vedno manj iz blagajne starega sistema. Po dvajsetih letih prehajanja bi novi upokojenci vsi imeli le še svoje račune in bi prejemali prihodke iz naslova lastnega varčevanja. Takšno varčevanje bi bilo obvezno, le da bi lahko posamezniki sami izbrali komu zaupati svojo varčevalno vlogo: banki posebnim varčevalnim skladom, zavarovalnicam ipd. Tak prehod bi moral biti nastavljen na način kar se da gladkih in enakomerno naraščajočih razbremenjevanj tistih, ki so na začetku aktivne dobe in izplačil novo upokojenim. Uravnavanje takšnega prehoda bi denimo lahko bila ena izmed osrednjih nalog analitskega oddelka prihodnjega ministrstva za finance.
Na varčevanju utemeljen pokojninski sistem ni vezan na staranje prebivalstva, je neodvisen od dinamike zaposlovanja in ne obremenjuje državnega proračuna. Tak sistem omogoča prenos privarčevanih sredstev glede na voljo lastnika in je precej bolj pošten od trenutnega sistema sprotnih izplačil pokojnin. Mrtve izgube praktično ni, gospodarstvu pa varčevanje omogoča akumulacijo novega kapitala in ustvarjanje novih delovnih mest. Implicitni dolg, na katerega nevarnost je bodoči minister za finance prav tako opozoril, se počasi zniža in ob popolnem prehodu na nov sistem skoraj v celoti izgine.
Pripis uredništva: Mitja Steinbacher deluje na Fakulteti za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
