Te dni, ko mineva triindvajset let od naše osamosvojitvene vojne, veliko, vsak dan znova, premišljujem in podoživljam tiste vojne dni. Močno so me zaznamovali. Tako močno, da sem se vedno čutila kot ena od »tihih osamosvojiteljev«, kot ena tistih, ki smo po svojih najboljših močeh naredili, kar je bilo potrebno.
Predlagam drzen eksperiment. Predstavljajte si, da bi imeli normalne medije. Odmislite za trenutek vprašljivost pojma normalnosti (k temu se še vrnemo): predstavljajte si, enostavno, visoko profesionalno in razgibano medijsko krajino, ki bi zrcalila globoko pluralnost slovenske družbe in gojila vrednote državljanske odgovornosti.
Dramatični zaključek procesa Patria in nastop zaporne kazni za Janeza Janšo ima pomembne implikacije za prihodnost slovenske desne sredine. Dejstvo, da je Janša v zaporu, je slaba novica za celotno desnico. V vsaki državi, ki želi biti demokratična, je sodni postopek ali celo zaporna kazen za vidnega predstavnika opozicije in državnika deležna posebne pozornosti in skrbi; ne zaradi privilegijev politikov, temveč zaradi skrbi sodstva, da ohrani lastno verodostojnost.
Dosti lažje sodimo zdaj, ko so se pokazale razpoke delovanja komisije, ko se kažejo globoke razpoke delovanja sodstva in ko je razkol končno dosegel tudi takrat nastalo novo koalicijo in imamo nove volitve. Zdaj je bolj jasno, da je bil razkol v DL del te velike mreže razpok in razkolov, ki se širi naprej in ki bo požrl še marsikatero institucijo in stranko, ki se ne bo znala pravočasno zaščititi z ureditvijo notranjih odnosov v smeri preglednosti in večjega zaupanja.
Fotografija zgoraj je bila posneta za Božič l. 1914 v kraju Ploegsteert v Belgiji*. Na njen so skupaj nemški in angleški vojaki; brez orožja, nekje med obojimi strelskimi jarki, delijo si cigarete, morda čokolado in … Beri dalje
V naših srcih in glavah vlada velik nered. Preveč je takih, ki nekritično in bolestno žalujejo za Jugovino in hočejo nazaj tja. V ječo narodov, v nesvobodo, nazaj v rdeči Titov raj, kjer je bilo vse boljše, čeprav smo čokolado kupovali v Celovcu, kavbojke pa v Trstu. Nepregledne kolone, šikaniranja UDBE in splošna nesvoboda so pozabljeni. Ostaja le napačen spomin na »lepe zlate čase« SFRJ.
Atentat na habsburškega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu, je sprožil prvo svetovno vojno. Čez dober mesec dni je bil svet v vojni. Nasproti sta si stala dva vojskujoča se tabora: centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija) ter antanta (Velika Britanija, Francija in Rusija), Italija je sicer ob začetku spopadov razglasila nevtralnost.
Od Roške do Doba je za človeško življenje dolga doba, to je čas petindvajsetih let, ki je za večino več kot četrtina življenjske poti. Bil sem na Roški, takrat še v neki drugi državi, ki je ogrožala našo slovensko samobitnost. Tudi na Dobu nisem manjkal, petindvajset let po tistih dogodkih, ki so spočeli našo samostojnost, to pot v naši državi, ki nam jo hočejo ukrasti.
Naša mentaliteta je kot nekakšna kombinacija ponižnosti, podobna tisti, kakršno so ljudje v Sovjetski zvezi izkazovali Čekovcem, in balkanske brezbrižnosti. Takšna kombinacija je v resnici precej plodno gojišče za razrast pajdaških struktur v vseh slojih družbe. Morda bo obsodba Janeza Janše, proces ima indice arbitrarnosti, samovolje in »klanskega« obračunavanja, kaj pospešila nujno potrebno prebujenje in preporod naroda.
Dokler bodo novinarji in politiki na narodne simbole gledali z ideološkimi očali, bomo preko novic na zavestni in podzavestni ravni še naprej prisiljeni dnevno podoživljati potvorjeno zgodovino. Čeprav je upodobitev, izrisov in druge rabe kranjskega deželnega grba zaradi njegove bogate zgodovine nič koliko, večina naših politikov pozna le njegov domobranski izris.
Vem, začeti kolumno z zgražanjem nad načinom poročanja Dela je podobno pregovornemu brcanju v mrtvega konja – kdo še verjame, da je ostalo kaj intelektualno živega v Črni vdovi? –, ampak ko si tovrstno brcanje privošči časnik sam, je dovoljena izjema. Vedno bolj se mi zdi, da se »naš osrednji časopis« iz vrtinca padajoče naklade rešuje s članki, ki dosežejo viralnost s pomočjo svoje »polemičnosti« (beri: podlosti).
Tistih namreč, ki te dneve, pred praznikom naše države, preživljajo z neko nedefinirano kepo v prsnem košu, ki ne pusti svobodno zadihati. V moji stroki bi jo povezali z občutki anksioznosti. Danes sem na FB prebrala zapis neke gospe o tem, da se »njej kaj takega ne more zgoditi, ker pač ne laže in ne počne nič nezakonitega«; tako ne more nihče pokazati s prstom nanjo. Ne bom se spustila v razmišljanje o tem, kako resnica pravzaprav ni nikakršno zagotovilo … več.
Je Janšo dal zapreti Kučan? Ne, Kučan ni dal zapreti Janše. V to sem prepričan. Enako sem prepričan, da je Janša po krivici zaprt. Krivca za Janševo zaprtje ne iščem v prvi vrsti v posameznikih niti ne v domnevnem natančnem načrtu domnevne udbomafije (čeprav vem, da so ljudje bivšega SDVja med nami). Krivca bolj vidim v inteligenci roja.
Uvoženi rabljeni avtomobili iz držav, kjer se vozi v obratni smeri, niso problem za uporabo v Boliviji. Foto: Mitja Žunko
Glede na to, da je dan državnosti pred vrati, je več kot primerno razmisliti o pomenu koncepta domovine in narodnosti v današnji politični in družbeni stvarnosti. O nekakšni dvojnosti glede tega vprašanja pa nam kaže … Beri dalje
Jezus za svoje sodobnike ni bil vedno prijeten, vsaj včasih jih je s svojo besedo in dejanji spravil v skrajno nelagoden položaj; kdo bi še rekel, da je izzival in zato ni nič čudnega, da ga ga je doletel križ. Ali pa izziva še danes? Duhovniki si ta njegov izziv za današnjik predstavljajo različno; nekateri tudi zelo vprašljivo: v Kristusovem imenu zažgati zastavo?
Nimam se za »privrženca stranke SDS in njenega vodje« kot so mediji generično označili udeležence petkovega protestnega shoda na Dobu. Če sem (enkrat doslej) volil zanjo, je to le zato, ker sta se obe katoliški stranki izneverili enemu izmed (zlasti za naše razmere) konstitutivnih meril katoliške politike. Pa sem vseeno bil na Dobu in skandiral: Jan-ša, Jan-ša, Jan-ša. Nekoliko nenavadno, kajne?
Ko državljan spremlja aktivnosti v zvezi s predčasnimi volitvami, lahko opazi, da je med glavnimi mediji sorazmerno malo zanimanja za predvolilno kampanjo v klasičnem pomenu besede. Kar je nekako logično, saj že tretjo predvolilno kampanjo zapored (če se omejimo zgolj na parlamentarne volitve) v resnici zaznamuje zadeva Patria, , pa tudi tokrat ni mogoče reči, da se je v tem kontekstu končno zgodil “veliki finale”.
Visoko v osrčju Kamniško Savinjski Alp med Ojstrico in Velikim vrhom na sedlu pod katerim se strmo spustimo v Robanov kot leži ena od najlepših cerkvic v Sloveniji. Foto: Janez Mihovec
SKRIVNOSTNA DEŽELA PRIJAZNIH LJUDI Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bližje, kjer imamo podnevi občutek, da bi lahko prestavili sonce ali z prstom sneli oblake, ponoči pa premeščali mlečno cesto. V deželi, kateri bi … Beri dalje