Luka Mesec, lider združene levice, je še pred volitvami dejal, da njihovo zavezništvo “socializem iz preteklosti jemlje za referenco”, torej poglejmo, kakšna je bila ta referenca v resnici. Lahko jo gledamo s katerega koli vidika: gospodarskega, političnega, obče življenjskega … sodnega?
Svet je priča novi islamski skrajnosti, ki jo povzema parafraza revolucionarnih vzklikov. Kdor se noče spreobrniti v islam, bo mrtev. To je alternativa, ki nam jo iz Iraka sporoča Islamska država ali pa Boko Haram iz Nigerije. V svojem islamizacijskem pohodu so islamisti dosledni preganjalci kristjanov in ‘polnijo nebesne poljane’ z mučenci in svet s terorjem.
Visoko nad Tržičem se dviga mogočen greben Košute. Pod strmimi vrhovi se svet poravna in tu najdemo celo vrsto planin. Najbolj poznana in morda najlepša so Kofce. V zgodnji jeseni poležimo v travi in se … Beri dalje
V Sloveniji so politične stranke enotne zgolj v želji in pričakovanju, da bo novi premier Miro Cerar, predsednik stranke, ki je z veliko večino zmagala na nedavnih predčasnih parlamentarnih volitvah, čim prej sestavil novo vlado.
Le neskončno majhni del človeštva zanima, ali je Janša slabši od Jankovića ali obratno. Zagovorniki ene ali druge opcije te binarne formule manjšega zla, ki je do nedavnega določala našo politično zavest, smo enako sovražno nastrojeni eden do drugega kot benfiquistas do portistas.
Že od časa volilne kampanje, na povolilnih tiskovkah ter v izjavah za javnost spričo mukotrpnega ‘drila’ za pogajalno mizo nam prvak zmagovite stranke neprestano streže s ključnimi sestavinami lastnega političnega programa: s poštenostjo, pravičnostjo in spoštovanjem. K čemur botruje v prvi vrsti pogojenost njegovih (nemalokrat žal tudi naših) intelektualnih izvorov.
Nikoli ne bo mogel postati šef sovjetskega KGB-ja ali sovjetske partije ali vsaj maršal Sovjetske zveze, ker se ničesar od tega ne da več zares obnoviti. Četudi bi mu anemični zahodnjaki po Ukrajini prepustili še Moldavijo, Estonijo in Latvijo, bi še vedno manjkala vsaj Litva, najbrž pa tudi Azerbajdžan, Gruzija in nemara celo Uzbekistan, da obnovi svoj sovjetski imperij.
Osnovna premisa je v tem, da Slovenija ni normalna država, do normalnosti pa lahko pridemo le tako, da »idejni kurz, po katerem smo pluli doslej, zamenjamo in obrnemo«. Pri čemer je zanimivo, da je emancipatorični narativ, ki lahko pokaže pot iz nakopičenih družbenih patologij, kombinacija na eni strani katolištva in na drugi klasičnega liberalizma.
Volilna zmaga SDS in 436 tisoč glasov za stranke slovenske pomladi je realnost izpred desetih let, ki se zdi blizu in hkrati daleč. Desetletje – premalo za menjavo volilnih generacij in hkrati več kot dovolj za spremembo v politični strategiji, ki posledično prepriča le še 262 tisoč državljanov, dvema katastrofalnima mandatoma političnih nasprotnikov navkljub.
Imamo državo, v kateri smo vsi državljanke in državljani drugorazredni. Brez možnosti in brez pravic, ko trčimo ob sistem. Kdo je kriv? Za ene udbomafija, za druge Janša, za tretje Cerkev itn. Z vsem spoštovanjem do prvih, drugih in tretjih – vsega smo si krivi sami. Krivi smo, ker kot skupnost državljank in državljanov še nismo dojeli, da živimo v formalni demokraciji, kjer smo sami odgovorni za to, kako živimo.
Eno redkih soglasij, ki ga zmore naša družba, je to, da nismo v obdobju sožitja, da smo razklana skupnost in da kriza že precej vsesplošno kaže zobe. Pojavlja se še eno soglasje, a to je nepisano, neartikulirano in je prej katastrofalno kot razveseljivo: vzrokov za nastalo situacijo nikakor ne iščemo, nočemo iskati pri najočitnejšem izvoru.
Priznam, ko je velikan slovenske psihologije dr. Anton Trstenjak na nekem predavanju v osemdesetih dejal, da je versko čustvo najgloblje človekovo čustvo, mu nisem verjel. Zdelo se mi je da pretirava in da vleče vodo … Beri dalje
Svilena cesta 2014 – Uzbekistan, Tadžikistan, Afganistan in Kirgizistan Od nekdaj sem imel rad knjige in filme. V primeru Rudyarda Kiplinga in knjige ter filma »Mož, ki bi bil kralj« se vse skupaj prav posebej … Beri dalje
Zdi se, da je tudi del naših medijev nekoliko nelagodno, pravzaprav sramežljivo prenesel v javnost novico, da je eden izmed podpredsednikov DZ postal g. Primož Heinz iz t.i. upokojenske (in vladne) stranke, tudi politik na dokaj visokem položaju v času nekdanjega nedemokratičnega režima pred letom 1990. Pravzaprav nič novega za naše razmere, omenjene kontinuitete v vseh porah naše družbe je ogromno.
Več značilnosti lahko prepoznamo ob zadnjih volitvah, novinarji so o njih marsikaj že napisali ali povedali, naj naštejem nekaj pomembnih. Prav gotovo se ne moremo izogniti prenovljenim novim obrazom, obsodbi in zaporu Janeza Janše tik pred volitvami, Združeni levici, ki je volivkam in volivcem ponudila demokratičen socializem in polomu Slovenske ljudske stranke.
Zakaj naj bi bilo protikomunistični strani težko priznati, da so vodilni storili tudi napake in da so bile razne oblike samoobrambe izhod v sili, po takratnem spoznanju manjše zlo v izjemni stiski? Saj nihče ni bil rad na domobranski prisegi, ne glede na pravni pomen, ki ji ga pripisujemo, in Narodni odbor je pred koncem vojne pomenljivo spremenil domobrancem ime v Slovensko narodno vojsko ter ji določil svoje vodstvo.
Lepega sončnega popoldneva tečem skozi borov gozdič in ob makadamski poti zagledam partizansko spominsko ploščo. Nekaj na njej me zmoti, in ko si jo pobliže ogledam, opazim, da manjka rdeča zvezda. Pred mano stoji le kos brušenega kamna z izpisanim imenom in priimkom ter letnico rojstva in smrti padlega borca. Ničesar več, nobenih simbolov, niti komunističnih, niti katerikoli drugih.
Gornjo sliko podajam ne zaradi dobrega Jelen piva, s katerim to pomlad po fantovsko poziramo, in ne zaradi lokacije, ki je na enem izmed znamenitih beograjskih splavov točno na izlitju Save v Donavo, ampak zato, … Beri dalje
To vprašanje je danes zelo aktualno, in kakor se morda čudno sliši, je vprašanje preživetja. Starejše generacije, ki so okusile krivice druge vojne in zlagana socialistična desetletja po njej, bolj kot kdajkoli iščejo sogovornika, razumevanje in olajšanje, toda teh ni in ni od nikoder. Trenutne razmere v družbi in politiki marsikoga od starejših ljudi utrjujejo v prepričanju, da nikoli ne bo drugače.
Skorajšnja leva koalicija (SMC, DeSUS, SD) najbrž ne bo prinesla ustavno-revolucionarnih sprememb v državi, kar je pravzaprav pričakovano, glede na to, da stanje duha social(istič)nosti tega niti ne narekuje, poleg tega pa se kolektivistični duh naroda razlega na oba politična pola.