Več značilnosti lahko prepoznamo ob zadnjih volitvah, novinarji so o njih marsikaj že napisali ali povedali, naj naštejem nekaj pomembnih. Prav gotovo se ne moremo izogniti prenovljenim novim obrazom, obsodbi in zaporu Janeza Janše tik pred volitvami, Združeni levici, ki je volivkam in volivcem ponudila demokratičen socializem in polomu Slovenske ljudske stranke, ki ni uspela prestopiti praga skupščine. O naštetih značilnostih bom v nadaljevanju predstavil svoj premislek.
Najprej pa nekaj misli o samem volilnem sistemu, zanj sem prepričan, da ne omogoča volje volivcev, to lahko zagotovi po mojem mnenju le večinski volilni sistem. V tem se ne bi moglo zgoditi, da o potrjevanju poslanskega mesta Janeza Janše, ki je dosegel 6116 glasov, odloča poslanec, ki si je pridobil le 701 glas. Ta v večinskem volilnem sistemu sploh ne bi bil izvoljen, kar bi bilo seveda edinole prav.
Novi obrazi
Novi obrazi nas vsakokrat razočarajo, saj so med njimi redki, ki so se izkazali kot pridobitev za slovensko državo, volivke in volivci pa še vedno verjamejo, ali pa le želijo verjeti javnim občilom, ki nam jih predstavijo kot rešitelje za vse naše težave. Eno je oglaševanje, drugo pa je pristransko zavajanje državljank in državljanov z obljubami, ki jih novi obrazi ne morejo izpolniti, kar je nedopustno, še posebej za tista javna občila, ki jih plačujemo vsi.
Po pravilu iščejo nove rešitve zagovorniki revolucije in socializma! Le zakaj? Morda zato, ker sami ne premorejo primernih obrazov in pravih rešitev za vladanje, zato te namenijo novim obrazom, ti pa lahko prikrijejo svoje izvirne usmeritve in obljubljajo vse tisto, kar si volivke in volivci želijo, čeprav vedo, da tega ne morejo uresničiti. To je vsekakor prevara, ki ni prepovedana, je pa »velika svinjarija«, če si izposodim že ponarodelo reklo iz slovenske politike, ki ponazarja eno od vrednostnih ravni v slovenski družbi. Vsekakor pomeni tako stanje razkroj slovenskih vrednot, ta pa je očiten še posebej v naših javnih občilih, ki nam ne zmorejo ali pa tudi nočejo predstaviti prave resnice, ki bi nas lahko obvarovala pred slabo izbiro. Ob takih priložnostih se mi prikrade zamisel o ukinitvi javne televizije, zakaj bi jo namreč plačeval, če jo redko spremljam, zadostoval bi mi tretji program, ki bi mu dodali še kakšno pomembno oddajo prvega in drugega programa. Te možnosti za znižanje stroškov države ni za spregledati. Grki se taki priložnosti niso odpovedali!
Zanimivo, da nasprotniki revolucije in socializma ne ponujajo novih obrazov! Le zakaj ne? Odgovor je preprost! Premorejo uveljavljene osebnosti in rešitve, ki so uresničljive in zagotavljajo blaginjo vsem državljankam in državljanom. Pri teh vztrajajo in ne ponujajo lažnih obljub, ki jih ne morejo uresničiti. Ni največja težava pošteno deliti, temveč je najzahtevnejša naloga vladanja ustvarjanje pogojev za pridobitev dobrin, te naloge pa zagovorniki revolucije in socializma nikoli niso znali rešiti.
Želim, da Novi obrazi to pot le uspejo in nas presenetijo! Mi, ki želimo tej deželi blaginjo in duhovni preporod, bomo za tako nepričakovano darilo nadvse hvaležni, in bomo zmogli srčno zaploskati Miru Cerarju, čeprav smo bolj naklonjeni usmeritvam, ki jih zagovarja Janez Janša. Vso srečo vam želim, gospod predsednik Miro Cerar, potrebovali jo boste, če ste se res odločili, da postanete prenovitelj slovenske družbe. Nasprotniki revolucije in socializma vas pri takih načrtih ne bomo ovirali, vaši nasprotniki bodo ustvarjalci novih obrazov, pa tudi poslanke in poslanci z vrednotami, ki jih ponazarja izjava enega od njih: »Ni sramota sprejeti neustavno odločitev v primeru zelo različnih pravnih mnenj.« Motite se gospod poslanec, takšna odločitev ni le sramota, je tudi nevredna dostojnih ljudi!
Obsodba in zapor Janeza Janše
Sojenje o primeru Patria traja že več let in daje ves ta čas zagovornikom revolucije in socializma veliko priložnost za blatenje njihovega političnega nasprotnika, predstavljajo ga kot državnega sovražnika, ki ga je treba izločiti iz volilne tekme, vendar le zato, ker bi s svojim volilnim programom lahko uspel ustvariti napredno demokracijo, ta pa bi seveda izločila njihove priskledniške in nezaslužene pravice, ki večini niso na voljo. Neverjetno s kakšno zagretostjo, pravzaprav sovraštvom vodijo to neobrzdano gonjo, ki traja že od tistih znamenitih roških dni. To je »kultura« sovraštva in uničevanja, ki jo je uveljavil komunizem, njegovi častilci jo ohranjajo še danes, nadeti ji skušajo le demokratični videz, ki morda lahko preslepi tiste, ki niso doživljali tegob in strahu tistih »pravljičnih« časov.
Spregledati moramo vendar že, da politični nasprotnik ni sovražnik, je le naš tekmec, ki ga moramo spoštovati in ga premagati v pošteni volilni tekmi. Skrajni čas je že, da sovraštvo nadomestimo s spoštovanjem do tekmeca in se spopademo z njegovim volilnim programom, še posebej z njegovo izvedbo, ne pa z njegovo osebnostjo. »Non quis, sed quid!« so trdili že stari Latinci, ki nam svetujejo, naj dela ne sodimo po človeku, temveč človeka po delu. Z osebnimi napadi si pomagajo predvsem tisti, ki nasprotniku niso dorasli.
Sam izrek sodbe me ni prepričal o krivdi Janeza Janše, mnenja mednarodno uveljavljenih pravnikov sporočajo, da ga je sodišče obsodilo brez materialnega dokaza, na osnovi suma, znamenj in sledi. To je nevarna odločitev, ki bi lahko služila za preganjanje vseh, ki mislimo drugače kot zagovorniki revolucije in socializma. Nisi tega storil, bi pa lahko! To je dejanje, ki pomeni popolno in vsestransko oblast in ukazuje hlapčevstvo. Takšna sodba ogroža demokracijo!
Gonja proti Janezu Janši pa je vendarle zmota zagovornikov revolucije in njihovih prisklednikov: trditve v njegovih knjigah, njegovih izjavah, veljajo naprej, tudi tista o levem fašizmu. Tudi ta krivična sodba jih ne more omajati, je le še eden od številnih poskusov onemogočanja sposobnega političnega nasprotnika, ki ne sprejema hlapčevstva za način življenja v demokratični državi. Ne razumem sprijenosti ustvarjalcev in razširjevalcev te nestrpnosti!
Vsekakor je sodba vplivala na izid volitev, ni bila v prid nasprotnikom revolucije in socializma. Zapreti vodjo opozicije neposredno pred volitvami je bila sprevrženost, ki nima para v Evropi, upam, da molk večine ne pomeni pohabljenje duha današnje slovenske družbe!
Shodi pred sodiščem v podporo obsojencem v zadevi Patria dokazujejo, da se del slovenske družbe zaveda, da mora v ta družbeni razkroj poseči, če hoče preprečiti naš gmotni in vrednostni propad ter obraniti demokracijo. Udeleženke in udeleženci, govornice in govorniki prihajamo iz različnih družbenih skupin, pogrešam pa na teh shodih naše kulturnike, ki bi se zaradi svojega poslanstva tudi lahko postavili v bran človekovih pravic! Izjema v tej sredini pa je dramski igralec Tone Kuntner, ki nam iz svoje bogate zakladnice izpričuje in dokazuje, da so naši veliki umetniki, pesniki, pisatelji in drugi kulturni ustvarjalci izhajali iz naroda, ustvarjali za narod, bili njegov buditeljski del in z njim delili usodo veselih in težkih trenutkov v naši zgodovini. Kaj bi ta današnji molk lahko pomenil?
Povod za te shode je krivična sodba, vzrok pa so razmere v slovenskem sodstvu, ki ogrožajo slovensko demokracijo. Te prihajajo v ospredje in zahtevajo rešitev. Le naštel bom nekaj tistih, ki so najbolj usodne, rešitve pa bodo poiskali strokovnjaki, če se bodo le držali stroke, se oprijeli primerljivih demokratičnih ureditev in se ne bodo uklonili ustrahovanju ali preračunljivosti.
Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo v svojih številnih odločitvah popolnoma jasno. Sodstvo kot ena izmed vej oblasti se sme javno kritizirati. Ta kritika je dopustna skorajda do meje, kot velja za politike.
Sodstvo mora doseči učinkovitost, ki je primerljiva z učinkovitostjo v drugih državah Evropske zveze. Imamo največ sodnikov, 50 na 100000 prebivalcev, Italija 10, pet krat manj. Ob dvakratnih čakalnih rokih je učinkovitost naših sodišč desetkrat manjša! Število izgubljenih tožb pred evropskim sodiščem se bliža 300 in slovenska sodišča so v zadnjih desetih letih v 442 primerih kratila človekove pravice. Ustroj sodstva mora zagotoviti in omogočiti tekmovalnost med sodniki, javno sojenje z javnim glasovanjem sodnikov, saj sodijo v imenu ljudstva, vsebovati mora pravila in merila za potrditev in odpoklic ter izločiti iz sodstva vse, ki so v obdobju komunizma kratili človekove pravice.
Iz svoje izkušnje v gospodarstvu ocenjujem, da bi ob znižanju sodnikov na polovico, preostala polovica lahko dvakrat več postorila, le prava polovica bi morala zapustiti sodišče.
Demokratični socializem
Uspeh Združene levice na volitvah je presenetljiv, vendar menim, da je dobrodošel, hkrati pa je njena uvrstitev v parlament tudi poučna in koristna ponudba! Za razliko od ostalih, tako imenovanih levičarjev, so se njeni predstavniki odkrito opredelili za svoj program: za demokratični socializem. Z njimi se ne strinjam in me je strah te grožnje, vendar spoštujem njihovo odkritost in tudi pravico uporabe vseh demokratičnih sredstev, ki jih nudi veljavna zakonodaja.
Njihova odločitev je zgodovinska, prvič se je namreč zgodilo, da so zagovorniki predstavili takšen svoj cilj, partija je to storila šele takrat, ko je imela oblast že trdno v svojih rokah. Zanimiva pa je drža zagovornikov socializma, pa tudi tistih, ki so mu le naklonjeni, da ob naših usodnih izkušnjah revolucijo vedno spregledajo in zatajijo.
Žlahtna desnica
Sam naslov prispevka sem povezal z izpadom Slovenske ljudske stranke iz parlamenta, ki ni le presenetljiv, ampak tudi napoveduje, sam si to želim, da volivke in volivci že tehtajo verodostojnost kandidatov in njihovih programov, pa tudi sporne odločitve njihovih predhodnikov. Stranko lahko uvrstimo med stranke na desnici, morda tudi žlahtni desnici, ki naj bi v slovenski politiki sodelovala pri nekaterih spornih odločitvah, ki so pripomogle, da so zagovorniki revolucije in socializma med drugo svetovno vojno uspeli z družbenim prevratom, po osamosvojitvi pa ohranili svoj vpliv v vseh porah naše družbe.
Z žlahtnostjo v politiki imam nekaj težav, saj me beseda žlahtnost usmerja k odličnosti, tudi nekakšni vzvišenosti, še najbolj oprijemljiva pa je v javnem življenju žlahtna kapljica, ki najbrž pomeni dobro pijačo, nisem pa prepričan, da v politiki žlahtnost lahko pomeni le odliko, morda vzvišenost, ki pa to ni. Vem za pobude o ustvarjanju žlahtne desnice, ki pa za vzdrževanje političnega ravnotežja zahteva tudi nasprotno stran, to je žlahtno levico, vendar pa o njej nimam nobenih podatkov. Kot mi je poznano, je pobudo o žlahtni desnici spočela tako imenovana levica. Le čemu žlahtno desnico in ne žlahtne levice?
Iščem odgovor! Na levici so le enaki, enakopravni in bolj enakopravni, ki se žlahtnosti odrekajo, na desnici so le enakopravni, teh pa je preveč, zato je treba izločiti manjši del žlahtnih in jih razglasiti za žlahtno desnico, ki bo deležna dela pogače, bo lahko zraven, priznala bo njihove predpravice in če bo treba, bo prevzela krivdo za vse napake in zablode. To ni blodnja, to je resnica, ki se ni le zgodila, dogajala se je vrsto let, žlahtne pa so preurejali in zavrgli, ko niso bili več koristni. Nič žlahtnega ni v teh izkušnjah, še manj, to žlahtnost lahko uvrstimo med vzroke našega družbenega razkroja: gospodarskega in vrednostnega. Ponovil bom svarilo, ki sem ga že zapisal: »Bog nas varuj žlahtne desnice!« Naj navedem nekaj pomembnih odločitev, ki jih po mojem mnenju lahko uvrstimo med »žlahtne«: dolomitska izjava, Depala vas, večinski volilni sistem in izstopa iz zadnje Janševe vlade.
Ne maram žlahtne desnice! Ne maram tudi ljudi, ki so jih polna usta Boga in poštenosti, hkrati pa napravijo vse, da bi se dokopali do pravic, do katerih niso upravičeni. Sprega komunizma in žlahtne desnice je vzor še drugim nenaravnim in nravstveno oporečnim povezavam, ki jih sam obsojam, saj siromašijo državo, gmotno in duhovno. Zame je nesprejemljivo stališče, ki ga ponazarja mnenje: »samo, da smo zraven«! Poštenemu državljanu, še bolj poštenemu kristjanu, bi moralo biti tako prepričanje tuje.
Seveda ni tako! Imamo na eni strani Zvon 1 in 2, na drugi pa Forum 21, to so ponori take naveze, ki ugonabljajo zdravi del družbe, ki ne more ali noče biti zraven. Ti vzori v vrhu politike pojasnjujejo in opravičujejo, da so mnogi kristjani dopoldne pri maši, popoldne pa ubirajo stranpoti, ki jih je uveljavil socializem.
Za zadnjimi volitvami bosta ostali dve žlahtni sledi: v skupščini smo se poslovili od slovenske ljudske stranke, Nova Slovenija pa je zavrnila sodelovanje v vladi, ki ni marala sprejeti njenih razumnih pogojev za vstop. To je bila prava in modra odločitev, menim, da prva, ki ima pridih žlahtnosti. Tako imamo tudi odgovor na vprašanje v naslovu! Do te zavrnitve: hlapčevsko in preračunljivo, po njej morda: žlahtno!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
