V teh dneh pa se ponovno zdi, da je prav osnovno človeško sočutje tista vrednota, ki nam je v slovenskem prostoru mnogokrat primanjkuje, ko govorimo o strahotah, ki smo si jih zadali v preteklosti. Travme preteklosti ostajajo še kako žive in boleče in brez njihovega ozdravljenja ne bo uspešne prihodnosti.
Titoistična strategija okamenjevanja je poznala vrsto prefriganih obredov, tja do znamenitih sistemskih političnih in ekonomskih bankrotov (samoupravljanje kot »Trst je naš«, Litostroj kot XIV.divizija). Da ne govorimo o znanosti, kulturi, šolstvu, zdravstvu. Ali bo dovolj, da se boš butnil v sabotinsko skalo, pa boš dan in noč recitiral Kardeljeve smeri razvoja na izust in se ti bo kar pobliskalo od vseh blagrov?
Če je sploh bil potreben še dodaten dokaz o tem, da vlada nima začrtane smeri krmarjenja, smo ga prejšnji teden nedvomno dobili z “nadaljevanko Zavarovalnica Triglav”. Že spet govorimo o eni od pomembnejših tem za Slovenijo ta trenutek. Vlada je namreč v prejšnjih tednih pripravila strategijo za upravljanje državnih naložb.
Demagogi so uspešni le, če prodajajo tudi kakšno utopijo (saj veste brezrazredna družba, vsakemu po njegovih potrebah in podobne finte). V našem primeru najbolj vžge ideja, da bomo, ker smo tako bogati z vodnimi viri, nekoč s pitno vodo bogateli tako kot danes bogatijo države, ki so bogate z nafto.
V teh majskih dneh smo priča obsojanja vrednim poskusom potvarjanja zgodovine in dviganju glave profašističnih prenapetežev iz cele Italije. Hkrati pa je potrebno izraziti nestrinjanje tudi s tistimi “našimi” sodeželani, ki vedno znova obnavljajo in častijo napis TITO na Sabotinu ter totalitarni sistem, v imenu katerega je izginilo okrog 900 Goričanov.
Pojem »nacionalni interes« je dobila v naši državi negativen sloves. Kljub temu lahko verjamemo, da imamo v Sloveniji dobre in poštene podjetnike. Imeli bi jih pa še več in to že dolgo, če jih revolucionarni sistem ne bi evforično uničeval takoj po koncu II. svetovne vojne. Med uspešnimi podjetniki, ki so jih po vojni razlastili, je bil tudi Franjo Pahernik.
Inštitut Karantanija je poleg mnogih klasičnih del liberalne ekonomske in politične teorije izdal tudi zanimivo knjigo Moč idej ameriškega konservativnega misleca Richarda Weaverja, ki je bilo prvič izdano leta 1948. Gre za izredno vplivno delo, ki se giblje znotraj platonistične in krščanske miselne tradicije in ki je bilo označeno za eno redkih klasik ameriške politične misli.
Vsak, ki je kadarkoli odprl Novi glas, je domač z rubriko, ki nosi naslov Kaj sploh počnem tukaj?, vprašanjem, ki si ga Jurij Paljk že več let redno zastavlja in z njim izziva svoje bralce. … Beri dalje
Vsem, ki sedite v parlamentarni stavbi in ste se hoteli znebiti legitimno izvoljenega poslanca, pozdrav! Dolgo je že, predolgo, kar je najvišji organ pravosodja, Ustavno sodišče, razveljavilo sodbo Patria. Celo najbolj zakrknjeni mediji, ki nasprotujejo obtožencem in ne zmorejo ne dobre, ne objektivne besede na to temo, so nam morali poročati, da so obtoženi nedolžni.
Spopad za ohranitev moči v trenutno še državnih podjetjih se nam namenoma prikazuje kot vztrajanje na branikih za javno lastnino, za podjetja v službi človeka, delavcev in proti podjetjem grabežljivih kapitalistov in njihovega dobička. Kako zgrešena »filozofija« je to, nam dokazuje 25 let popolnoma neprimerne tranzicije države in gospodarstva.
Čeprav je toliko napisanega in povedanega o borbi proti okupatorju, vidim, da moj prispevek še ni registriran. Tega ne omenjam, ker bi želel povišati število tistih, ki prejemajo dodatke k redni pokojnini in tudi ne, da bi me Janez Stanovnik, ki ve toliko povedati o borcih, še posebej o krščanskih socialistih, uvrstil med legendarne in pogosto namišljene borce »za svobodo«.
Revolucionarnih doktrine učijo, da so žrtve „nujne“, da lahko družba naredi korak naprej. Že francoska revolucija je ovekovečila svojo giljotino in ni skrivala faze terorja. Žrtev ni nujno fizično likvidirana, obvezna pozaba žrtve pa ni le v domeni hudobnih totalitarnih režimov. Na žrtev pozablja tudi naše uživaško potrošništvo.
Probleme okoli plač, minimalnih, pa tudi “navadnih”, bi moral Cerar reševati nekoliko širše. Pa bodimo čim bolj
konkretni. Je minimalna plača, ki prinaša delavcu 600 evrov mesečno, prenizka? Da, v današnjih razmerah nedvomno. Je rešitev v tem, da se zakonsko zviša nivo minimalne plače? Ne, žal ne.
V Sloveniji bo moralo najvišje sodišče v državi odločiti, ali imajo istospolni pari pravico do sklenitve zakonske zveze, pri čemer bo o tem morda končno odločilo ljudstvo na referendumu. Zdi se, da bolj kot širok pogovor o tem, kakšne so potrebe oseb v ozadju tega družbenega konflikta, v javnem prostoru prevladuje diskurz, ki ga narekujejo najglasnejši zagovorniki in nasprotniki istospolnih porok.
Ponavadi, ko slišimo besedo sebičnost, pomislimo na “tiste sebične kapitaliste, ki želijo vse zase”, socialne demokrate pa ponavadi čislamo in povzdigujemo v višave, ko pa kaj narobe naredijo pa rečemo “hja, pač niso vsi popolni” ter jim pustimo da odkorakajo od odgovornosti brez posledic, česar sebičnemu pohlepnemu kapitalistu nikoli ne bi dopustili, ali pač?
Nietzsche me je na nek način vedno privlačil, ker iz njega veje neka nadnaravna iskrenost, redko prisotna pri drugih mislecih ali učenjakih. V tej razočarani iskrenosti se skriva mogočnost: »Bog je mrtev!«. Kdó si upa … Beri dalje
Nenačrtovano sva se z prijateljem odpravila na turno smučarski vzpon na Vrtačo. Planirala sva preplezati povsem drugo grapo, a naju je pogled na Vrtačo premamil. Vrtača Gora Vrtača velja za precej priljubljeno goro, visoko le … Beri dalje
Totalitarna hudodelstva, ki so se izvršila na Notranjskem in drugod po Sloveniji, verjetno nikdar ne bodo pozabljena. Ob tem pa se pojavlja vprašanje ali se Slovenci iz dogodkov, ki so se zgodili pri nas pred 70 leti lahko kaj naučimo, ali pa se bo čez čas potrdil rek, »da se zgodovina ponavlja«.
Po prevzemu revolucije se oblikuje nov razred, katerega značilnosti Đilas zelo dobro popiše. Za slovenski prostor je opis še toliko bolj zanimiv (ali šokanten), ker se skoraj popolnoma še vedno ujema s karakteristiko današnje slovenske oblasti. Novi razred črpa svojo moč iz posebne oblike lastnine – »kolektivne lastnine, ki jo upravlja in z njo razpolaga v imenu države in družbe.«
Damijan Močnik: »Še eno uro po izvedbi Slovenskega requiema sem bil poglobljen v tišino. Vsaka beseda je bila odveč. Najlepše je to, da so dijaki to skladbo zapeli izjemno zrelo in doživeto, videlo se je, da se jih je vsebina dotaknila.«