Leto spomina v Zavodu sv. Stanislava obeležujemo z mnogimi dogodki, ki potekajo v duhu Antigoninih besed Ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu, s čemer poglabljamo razumevanje in spomin na 100-letnico začetka 1. svetovne vojne in 70-letnico konca 2. svetovne vojne, predvsem z razlogom, da se kaj podobnega ne bi v prihodnosti več zgodilo.
Razstava, okrogla miza, obisk Auschwitza, …
Med vidnejšimi dogodki so bili likovna razstava z naslovom »O čem razmišljaš, Antigona?«, na kateri je sodelovalo 26 znanih slovenskih likovnih umetnikov in je nastala v sodelovanju s civilno družbeno pobudo Resnica in sočutje. Umetniki so na likovni način poskušali »dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej«, kot se je izrazil eden izmed razstavljavcev, slikar Jože Muhovič. V aprilu so se na povabilo dijakov Škofijske klasične gimnazije okrogle mizi o spravi udeležili predsednik države Borut Pahor, predsednik Nove slovenske zaveze Peter Sušnik in generalni sekretar Zveze združenj borcev NOB Mitja Klavora, ki je bila zaznamovana z nekaj nasprotujočimi si pogledi, vendar tudi z željo po nadaljevanju dialoga. Dramska skupina Škofijske klasične gimnazije ja pred kratkim večkrat zaporedoma napolnila do zadnjega kotička Dvorano Matije Tomca, kjer je nastopila s ŠKabarejem – dramsko predstavo po predlogi Joea Masteroffa, ki nazorno prikaže, kako v prijateljsko skupnost Nemcev v predvojnem Berlinu ideologija počasi načenja njihove odnose in jih dokončno tudi uniči v nacističnem koncentracijskem taborišču. V prvih dneh maja se je vodstvo zavoda z molitvijo poklonilo spominu pred Brezarjevim breznom pri Podutiku okoli 800 žrtvam, ki so bile tja pripeljane iz uničevalnega taborišča v Zavodu sv. Stanislava in tam tudi pobite. V tem vikendu je tisoč mladih iz vse Evrope, ki so se jim pridružili tudi škofijci, dijaki Prve Gimnazije Celje in Prve Gimnazije Maribor, obiskali Auschwitz in se z nekdanjo ujetnico pogovarjali o njeni izkušnji največjega uničevalnega taborišča v Evropi ter položili venec na spominsko ploščo slovenskim žrtvam. Na začetku junija bodo dijaki, kot že mnoga leta doslej, poromali v Kočevski Rog in podoživeli usodo številnih žrtev krutega nasilja preko njihovih zapisanih pričevanj.
22. letni koncert zborov
Vrhunec praznovanj pa je bil 22. letni koncert zborov in orkestra Zavod sv. Stanislava v Cankarjevem domu. Več kot 430 pevcev in inštrumentalistov je v nedeljo, 10. maja 2015, z glasbo slikalo svet in posameznikove zgodbe v času, ko je zemljo prekrila temá vojne, a tudi njihovo neustavljivo željo po odrešitvi in miru ter odpovedi nadaljnjemu sovraštvu. Izbira celotnega koncertnega programa kaže na dvojnost človekovega delovanja skozi čas – v prvem delu so bile na sporedu skladbe, ki so nakazovale slutnjo težkih časov in njihovo tragično uresničenje, drugi del je popeljal poslušalca v veselje, radoživost, barvitost in ustvarjalnost miru – obema občutenima interpretacijama so bili mladi pevci v desetih zborih in orkestru povsem kos, za kar gre zahvala predvsem njihovim mentorjem dirigentom. Med gosti, ki so do zadnjega kotička napolnili Gallusovo dvorano, je bila letos tudi številčna delegacija iz Kanade, ki je ob tej priložnosti pripeljala s seboj indijanski totem – glavno nagrado zmagovalcu mednarodnega pevskega festivala Kathaumixw 2014 Mladinskemu mešanemu zboru sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije.
Na začetku koncerta je v pozdravnem nagovoru direktor Zavoda sv. Stanislava, dr. Roman Globokar med drugim spregovoril o pomenu glasbe pri premagovanju nesmiselnih bojev človeka. »Glasba je privilegiran prostor vstopa večne dimenzije v našo zemeljsko resničnost. Nocoj želimo prav preko glasbe doživeti nesmiselnost in pogubnost nasilja in vojne ter pokazati na izhod iz te tragične ujetosti človeštva«. Skupaj z Antigono se je spraševal:« Kdo lahko prinese mir in spravo v naš narod, ki je bil tako globoko ranjen v bratomorni vojni? Kdo lahko ozdravi globoke rane sovraštva? V božji besedi današnje nedelje nas Jezus vabi: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Njegova smrt na križu odpira vrata novemu življenju.« Poudaril je tudi, da je nocojšnji koncert prispevek k dostojnemu spominu na vse žrtve vojn in krutega nasilja ter zaveza k prizadevanju za mir in spravo v našem narodu.
Slovenski requiem
Eden izmed glasbenih vrhuncev večera je bila krstna izvedba Slovenskega requiema skladatelja in profesorja glasbe na Škofijski klasični gimnaziji, Damijana Močnika, ki ga je posvetil vsem Slovencem, da bi skupaj našli pot v prihodnost, ki bo polna razumevanja, strpnosti in sožitja. Takole je zapisal o vzgibih za komponiranje: »Že dolgo je v meni tlela želja po uglasbitvi Requiema, posvečenega vsem slovenskim žrtvam vojn, zla, nasilja in pobojev v 20. stoletju. Po prebiranju zgodovinskih in literarnih besedil različnih strani, vpletenih v grozljivi kaos sovraštva in nasilja, sem se po temeljitem premisleku odločil, da bo osnovna tema moje skladbe »LJUBEZEN«. Zato »Slovenski requiem« ni zapleteno in pompozno delo za veliko zasedbo, ampak kompozicijsko preprosta skladba za solistični sopran, ki predstavlja posameznika, in mešani zbor, ki predstavlja množico. Spremlja ju »ison«, ki je v bizantinski glasbi ne samo ležeči ton v basu (lahko se tudi počasi spreminja), ampak predstavlja tudi osnovno os in temelj melodije ter ji doda pridih slovesnosti in moči. Besedilo vsebuje odlomke iz Sofoklesove in Smoletove drame Antigona, pesmi Vrba Gregorja Strniše, Janezovega evangelija in latinske maše za mrtve.«
Skladatelj sam je dan po koncertu ganjen takole razmišljal: »Še eno uro po izvedbi Slovenskega requiema sem bil poglobljen v tišino. Vsaka beseda je bila odveč. Najlepše je to, da so dijaki to skladbo zapeli izjemno zrelo in doživeto, videlo se je, da se jih je vsebina dotaknila.«
Tudi njegova kantata Libera me /Pesem proti vojni/ nagovarja k istim vrednotam. Za interpretacijo njene krstne izvedbe je bil Komorni zbor Megaron, v katerem pojejo alumni Škofijske klasične gimnazije, nagrajen na mednarodnem zborovskem festivalu v Montreux-u (Švica).
Raznolik program je pripomogel k bogatemu večeru, kakor tudi muzikalnost nastopajočih od najmlajših pa do že izkušenih v vokalni ali inštrumentalni govorici. Obetavno je, da se izvajalcem vidi, da uživajo v petju in muziciranju, za kar že več dve desetletji skrbijo dirigenti. Mogočen zaključek koncerta sta predstavljali dve kantati Karla Jenkinsona: Charge! in Healing Light: A Celtic Prayer, ko so na odru nastopili prav vsi nastopajoči. Po zloveščem približevanju bitke, zmedi, kričanju, strahu, trpljenju in smrti, ko so se na odru nežne šmarnice v granatnih tulcih s soške fronte tresle od glasnih zvokov, se je glasba prevesila v nežno in edino odrešujočo misel starodavne keltske molitve:
Prinašam ti globok mir nastajajočega vala,
Prinašam ti globok mir, ki ga daje zrak,
Prinašam ti globok mir tihe zemlje – amen.
Prinašam ti globok mir svetlikajočih se zvezd,
Prinašam ti globok mir nežne noči, naj te luna in zvezde obsvetijo z zdravilno svetlobo,
Prinašam ti globok mir Kristusa, Luči sveta. Amen.
Goste je pozdravil tudi g. Paul Cummings, umetniški direktor festivala Kathaumixw iz Kanade. Tudi on je poudaril, da je glasba najprepričljivejši razlog za srečanje ljudi različnih narodnosti, kultur, ver, ras in družbenih razredov. »Ko ljudje zapojemo skupaj, smo vsi enakopravni«. Na festivalu, ki ga organizirajo vsake dve leti, je glasba tista, ki pripravi pot k razumevanju, miru in ljubezni med ljudmi. Vzneseno je zaželel poslušalcem, da »bi bil svet priča današnjemu večeru, ki je posvečen sprejemanju in sodelovanju.«
Zgodba večera je zgodba Zavoda sv. Stanislava
Preko trpljenja obeh vojn, ko je v letih 1914-1917 bilo v naši hiši oskrbovanih več kot 35.000 ranjencev, ko je med drugo svetovno vojno bilo tu nemško zbirno taborišče za 3.000 Slovencev, ki so bili izgnani v Srbijo in na Hrvaško, in ko je od maja do avgusta 1945 iz koncentracijskega uničevalnega taborišča, v katerem je bilo zaprtih okoli 30.000 Slovencev, Nemcev, Hrvatov, Srbov, Črnogorcev in predstavnikov drugih narodov, od katerih jih je bila velika večina poslanih v smrt, je po nedoumljivi Božji previdnosti zraslo novo življenje in s tem novo upanje. Mladim, ki so nam zaupani, želimo preko zgodovine zavoda, poglobiti spomin za boljše razumevanje sveta, v katerem živimo in večjo sočutnost do vseh, ki so iskali mir, a se v tistem času niso mogli izogniti vojni. Letošnji koncert je prispevek Zavoda sv. Stanislava k svetlejši prihodnosti v naši domovini, kar je hkrati tudi pomemben del zavodovega poslanstva. Hvala vsem, ki nam pri tem nesebično pomagate.
Celotni nagovori s koncerta so objavljeni na www.stanislav.si. Foto: Vida Jocif.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
