Nietzsche me je na nek način vedno privlačil, ker iz njega veje neka nadnaravna iskrenost, redko prisotna pri drugih mislecih ali učenjakih. V tej razočarani iskrenosti se skriva mogočnost: »Bog je mrtev!«. Kdó si upa zapisati tako mogočno trditev, ne da bi pri tem izhajal iz modnega ateizma ali iz sovraštva do Cerkve? Ne, pri Nietzscheju je ta krik avtentičen. Je razočaranje nad sprevrženostjo sveta, nad kulturo, kakršno je poznal, ki je izgubila stik s človeško prvinskostjo, z »bistvom«. Tisto malo, kar o tem znamenitem filozofu poznam, v meni vzbuja vtis, da so njegovi spisi hkrati največja obramba ter največji protiargument nihilizmu. Obramba, ker je ta krik – ne glede na vso bolestnost in sprevrženost, ki ju nosi v sebi – kot rečeno, iskren in upravičen. Ovržba, ker razgali vso klavrnost nihilistične kulture in na nek način kliče po spreobrnjenju: po vrnitvi k smislu.
Umberto Galimberti v svoji knjigi Grozljivi gost pravi, da se je med mladimi naselil nihilizem. To se razodeva preko mnogih simptomov: v splošnemu pomanjkanju smisla, v depresiji, v samomorih, v čustveni nepismenosti, v pop kulturi, v načinu navezovanja stikov, itn. Mladi so žrtve svetá, ki v njih ne vidi človeka temveč potrošnika, so žrtve odraslih, ki jim ne namenjajo prave pozornosti ter mislijo, da bodo ta manko nadomestili z materialnim blagostanjem. Mladi so se izgubili v svetu, ki nima več smisla, praznino pa poskušajo zapolniti z evforičnim doživljanjem sedanjosti, ki je izgubila svoj pomen v odnosu do preteklosti ter predvsem do prihodnosti. Droge, samomori, psihične bolezni, glasba, itn. so pokazatelji tega pomanjkanja smisla. Svet je postal nihilističen, mladi pa so zrasli na tem humusu ter se razvili kot plod tega duha.
Kaj pomeni izgubiti smisel? Pomeni, da ne verjameš v jutrišnji dan. Da ti je ta hip zmanjkalo motivacije za prihodnost. Da je življenje brezvezna bitka, katere edini namen je preživeti čim dlje ter vzdržati časa tek. Tudi sam, kot mlad človek, sem pogosto jetnik tega nihilističnega duha, ki mi jemlje energijo do življenja. Včasih, ko se vrvež sodobnosti za hip umiri, nastane zatišje, ki v meni razkrije vso bedo le še v produktivnost in v stvarne rezultate usmerjenega bivanja. Ker jaz ne sodim k najboljšim borcem življenja, oh, ne! Vsak dan znova vihtim moj rjaveči meč in se ves ranjen prebijam do konca, ko si lahko poližem slane rane in rečem: jutri bo bolje. In ko se poskušam spočiti med ranjenci in trupli, ki se utapljajo v blatu, si ne morem kaj, da ne bi čutil sivine. Ta klavrnost, da je vsa ta borba sama sebi namen in ne vodi nikamor drugam kot v dokončno bitko, kjer bomo vsi, nekoč, poraženi. In še naprej, vsak dan, kidam ta gnoj, grem v službo, gledam v ekran in pritiskam na črne tipke, se trudim biti dober človek in razmišljam, kaj bi lahko naredil boljše. Ampak vsakič, ko utihne dneva hrup in ugasnejo žarometi te bedne predstave, ostane sivina. To je sivina, ki jo mnogi občutijo na lastni koži in ki največkrat ostane neizrečena.
Kako je do tega pomanjkanja smisla sploh prišlo? Kako se je nič vselil med nami? Takó, da je izginil tisti moto, ki je družbo, kakršno jo poznamo danes, sploh vzpostavil. Ne gre zgolj za odtujenost individualistične družbe, za materializem in potrošništvo ali za učinek globalizacije. Galimberti nas v svoji knjigi spomni na preroško moč Nietzsche-a, ki je v svojem času zapisal: Moderni človek iz izkušenj verjame zdaj v to zdaj v drugo vrednoto, potem pa jo opusti. Krog preseženih in opuščenih vrednot je čedalje večji. Vedno bolj je opaziti praznino in revščino vrednot. […] Nazadnje si človek drzne kritizirati vrednote nasploh: prizna njihov izvor in ve dovolj, da ne verjame več v nobeno vrednoto; to je patos, novo srhljivo vznemirjanje. Kar pripovedujem, je zgodovina naslednjih dveh stoletij. Moderni človek je mislil, da bo z golim tehničnim razumom znal preseči kulturo ter z njo vrednote, ki so bile v veliki meri utemeljene na verskem izročilu, ter jih nadomestil z objektivno znanostjo. Ubil je Boga, ker mu je bil nadležen.
Tako je počasi v naši kulturi ugasnil plamen vere, ostala pa je ta tema brez-smiselnosti, ki ji pravimo nihilizem. Religija je na nek način skozi stoletja vzgojila zahodno kulturo in jo naredila po lastni podobi. Sedaj je tisti Bog, ki je bil nedavno steber te kulture, mrtev. Kaj ostane? Samo še izpraznjeno svetišče, v katerega so se naselili zli duhovi materializma, potrošništva, uživaštva, ekologizma in lažnega filantropizma. Logično, če Boga ni, je religija le še mitologija. In če religije, ki je oblikovala kulturo, ni, potem je kultura le zgodovinsko naključje, ki samo po sebi nima posebne vrednosti. Tu je nihilizem: zavest, da je sodobna kultura v svojem bistvu brez pravega smisla.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
