Vsak, ki je kadarkoli odprl Novi glas, je domač z rubriko, ki nosi naslov Kaj sploh počnem tukaj?, vprašanjem, ki si ga Jurij Paljk že več let redno zastavlja in z njim izziva svoje bralce. Takšna eksistencialna vprašanja, ki vedno zahtevajo ponovno refleksijo svojega bivanja v svetu, bivanja v teritoriju, sobivanja z ljudmi, vprašanja, ki zahtevajo svež pogled in ponovni razmislek stvari, ki so bile že tisočkrat premišljevane, si moramo postaviti tudi kot družba: Kaj sploh počnemo tukaj? Kaj sploh počnemo mi iz Nove Gorice, mi iz stare Gorice, iz Solkana, iz Štandreža, Šempetra in drugih krajev, slabih 80 tisoč duš Furlanov, Slovencev in Italijanov in ostalih narodov živečih na območju, ki s Svete Gore in Sabotina izgleda kot eno samo mesto z okolišem.
Človek se v času svojega življenja premalokrat zave, da je življenje sámo dar – dar začenjanja – in da vsaka njegova dejavnost in nehanje že implicira odločitev ali vsaj privolitev. Vendar mnogokrat živimo, kot da nismo dovolj močni, da bi to zavedanje vzeli nase. Zato se raje predamo navadam in inerciji, raje si rečemo, da tako pač je in drugače pač ne more biti, in sprejmemo neki pogled na svet, na ljudi okoli nas in na naše bivanje tu in zdaj, kot da zanj nismo soodgovorni, temveč nam je bil kar objektivno dan. Tako življenje – pravi goriški filozof Carlo Michelstaedter – pa ni naše življenje, temveč živimo življenje nekoga drugega.
23. maja 1915, nekaj po deseti uri zvečer, je v okolici Gorice odjeknil prvi strel, ki je oznanil začetek Soške fronte in s tem vstop našega prostora v prvo svetovno vojno. Nismo se sami odločili, da je vojna tisti dan že skoraj leto dni vihrala po celotnem kontinentu, kot se tudi nismo sami odločili, da tistega majskega večera odjekne prvi strel. Ne, odločili so se nekje v rimskih sobanah in pogajali so se nekje v Londonu. In vendar je vojna prišla v naše kraje in naša Soča je krvavo tekla. In nam, in ne Londonu ali Rimu, je prinesla uničenje in smrt in stoletni spor in odtujenost med narodi na tem področju. Še več, tista odločitev daleč stran od nas je pripeljala do dolgih krutih in krvavih desetletij, do zastraženih mej, ki so bile pred tem popolnoma nevidne, do popolnega izbrisa judovske skupnosti, do praktičnega izginotja nemške skupnosti, do potujčevanja, nasilja na bazi narodnosti in jezika, do še ene vojne, do pobojev, maščevanj in zamer. Celo Slovenci, ki so čisto arbitrarno leta ’45 pristali na eni ali drugi strani meje, so si v nekaj desetletjih postali tujci. Razvijajoče in razširjajoče se večetnično mesto, z razvijajočim se meščanstvom, gospodarstvom in kulturo ter z močnim ruralnim zaledjem, je v nekaj desetletjih popolnoma degradiralo, razpadlo na dva dela, dve mali provincialni mesti, ki nista ne strateški ne zanimivi za matični državi.
To soboto, točno sto let po tem, ko je odjeknil tisti usodni strel, bodo spet prišli od nekod drugod preskušat naše mesto.
Seveda govorim o organiziranem nacionalnem shodu neofašistov iz rimske Case Pound, ki ima razvejeno članstvo po celotni Italiji. V vseh večjih italijanskih mestih že visijo plakati, ki vabijo somišljenike na pot v naše kraje s sloganoma “Risorgi, combatti e vinci« in »alcuni Italiani non si arrendono”. Ne le, da bodo te skupine prišle na naš teritorij proslavljat dogodek, ki je to območje pahnil v še vedno trajajoči propad, temveč prihajajo z neposredno napovedjo vojne. Ampak, vojne proti komu?
Kar je najbolj žalostno, pa je seveda izredno medel, ignorantski in celo boječ odgovor večine prebivalstva na območju. Na italijanski strani kot da bi najraje pozabili, da se to dogaja, na slovenski pa, kot da se nas ne tiče prav nič, kar se dogaja čez mejo. Vstop Slovenije v Evropsko unijo, in posledični padec meja, pri večini naših someščanov ni spremenil ničesar, razen mogoče nakupovalnih navad. Vendar nas prav ta odnos vlači v pogubo. Ostajamo namreč statisti v igri, ki si je nismo izbrali. Seveda, tudi slovenska stran nosi velik delež svoje krivde. Napis Tito, ki straši na Sabotinu, in dogodek, če se spomnimo samo nekaj tednov nazaj, ko so v Trst prikorakali “naši” z jugoslovanskimi zastavami, je primerek istega idiotizma, ki vztrajno ruši vse tisto, kar mnogi posamezniki in društva s trudom gradijo: boljše sobivanje med prebivalci Goriške, gospodarsko, kulturno in socialno sodelovanje, ki ni le opcija, temveč nuja, da to območje sploh spet zadiha in zaživi, kot bi lahko in kot je že nekoč: kot eno mesto in ena regija. Marsikdo bo porekel, da je takšno sobivanje, sploh po vsem, kar se je do sedaj zgodilo, zelo težko. In tudi res je. Ampak v nekem smislu je bilo vedno težko – in to je bogastvo tega prostora. Vedno so bila trenja in nezaupanja med prebivalstvom, vendar so bila tudi močna prijateljstva in medsebojno oplajanje – in to je delalo Gorico ravno tako zanimivo, bogato in izredno. In še naprej se bodo odvijali boji za jezik, za politično reprezentacijo, še naprej se bodo boji bili med levico in desnico. Seveda. Vendar, da se bodo ti boji lahko odvijali znotraj normalnega političnega procesa, moramo najprej sprejeti postavko, da smo neka skupnost, ki predhaja našo različnost. Da so problemi teritorija vedno že problemi nas vseh, saj smo vsi mi, ki tu živimo, čeprav nam je nekdo nekoč zarisal mejo in ostale administrativne prepreke, čeprav smo razsejani med Gorico, Novo Gorico, Šempetrom, Solkanom, Štandrežem in drugimi kraji, Goričani. Kdor hoče mir in dolgčas in narodno homogeno okolje naj se preseli v Mengeš ali Frosinone, pa naj se tam igra z vžigalicami.
Pomembno je, da neofašiste, ki prihajajo v naše kraje proslavljat naš propad, sprejmemo z dobrodošlico, ki si jo zaslužijo. In da tokratni 23. maj ne izpade kot še eden v seriji protestov in protiprotestov, kjer – kot pravi prijatelj Giacomo, kateremu družini so fašisti že v dvajsetih letih minulega stoletja poitalijančili nemški priimek – se bo odvil boj med črnim in rdečim vinom, temveč manifestacija tistih, ki želimo skupaj živeti na tem teritoriju in celotnem obmejnem območju, proti tistim, ki nam ga želijo odvzeti. Zato pozivam vse Goričane, iz slovenske ali italijanske strani, vseh narodnosti, verne in neverne, leve in desne, politično aktivne in apolitične, da se izpostavimo in se pridružimo že organiziranemu shodu proti Casi Pound in s tem pokažemo, da se nikoli več ne pustimo, da bi se kdo igral z nami. Nikoli več!
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
