Na praznik Marijinega vnebovzetja je med slovesno praznično mašo na Brezjah kardinal Franc Rode praznoval biserno mašo, šestdesetletnico duhovništva. Kot je poudaril na začetku zahvalnega govora, ga je k temu povabil nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je skupaj z njim vodil somaševanje in pridigal. Pri maši se je po poročanju medijev zbralo približno tri tisoč ljudi, kar je približno za polovico manj kot v prejšnjih letih. Skupaj z njima je maševalo še več drugih duhovnikov.
Nadškof Zore se je v pridigi najprej zahvalil za kardinalovo življenje, potem pa orisal njegovo duhovniško pot. Nekaj vidikov je posebej poudaril:
»Sami pravite, da imate do Marije Pomagaj od nekdaj poseben odnos. Najbrž zato, ker vam je mama še kot otroku omenjala skrivnostno vez z Brezjami še pred vašim rojstvom. In ko ste se po letih Argentine in Francije vrnili domov, je bila vaša prva pot na Brezje, kjer ste v Marijinem obrazu na Layerjevi podobi videli najčistejši izraz slovenstva, najdražji obraz Slovencem doma in po svetu. A to je bilo že pet let po novi maši. V duhovnika ste bili posvečeni v Franciji, na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1960. Na Rue de Sèvres v Parizu, v kapeli, kjer počivajo relikvije sv. Vincencija Pavelskega, vašega redovnega ustanovitelja. Posvetil vas je škof André Defebvre, ki so ga komunisti izgnali iz Kitajske …«
Ko dva begunca pred komunizmom poveže odgovor Kristusovemu klicu
Pomenljivo. Dva begunca pred komunizmom poveže odgovor Kristusovemu klicu in pripravljenost vse življenje in vse moči posvetiti oznanjevanju njegovega evangelija. Kako prav je imel apostol Pavel, ko je Korinčanom v drugem pismu napisal:
»Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje … Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo« (2 Kor 4,7–10.15).«
Kardinal Rode je novo mašo daroval v kapeli sester usmiljenk na Rue du Bac v Parizu, novomašni gesli pa je imel dve: francosko in slovensko.
»Za francoske podobice ste izbrali besede apostolov, ko so postavili prve diakone: ‘M pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede’ (Apd 6,4). … Slovenske podobice pa so nosile osebno izraženo Jezusovo prošnjo pri zadnji večerji: ‘Posveti me v resnici. Tvoja beseda je resnica’« (Jn 17,17).
Kardinal Rode, vesel svojega slovenstva, je hotel to širiti
Leta 1965 se je vrnil v Slovenijo in začel spoznavati, kako se pod vplivom partije spreminja mišljenje Slovencev. Postal je predavatelj na teološki fakulteti pa še marsikje drugje; povabili radi so ga in rad je ustregel. Bil je vesel svojega slovenstva in je želel to veselje tudi širiti. Leta 1981 je bil poklican v tajništvo za neverujoče v Rim, od koder se je vrnil leta 1997, ko ga je papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa. To je ostal le nekaj let, saj ga je že leta 2004 isti papež imenoval za kardinala in moral je nazaj v Rim.
Ko je bil kardinal Rode ljubljanski nadškof, si je zelo prizadeval za narodno spravo, česar mnogi niso niti razumeli niti prav sprejeli. O tem je sam spregovoril v zahvali, nadškof Zore pa v pridigi.
Kardinal Rode se je Sv. Urhu opravičil za zlo, ki so ga storili verni, a kakor da to ni bilo slišano
Ob sklicu tako imenovane slovenske sinode se je kardinal Rode osebno zavzel za spravo v našem narodu. Cerkvi na splošno in tudi njemu osebno se stalno očita, da ni sposobna priznati svojih napak in grehov. Nekaj dni pred prvim zasedanjem slovenske sinode kardinal Rode v duhu sprave med sveto mašo pri Sv. Urhu povedali:
»Zbrani smo pri Sv. Urhu, da se poklonimo žrtvam, ki so bile tukaj postreljene med bratomorno vojno, hkrati pa obudimo spomin na vse Slovence in Slovenke, ki so padli v tistih tragičnih letih, ne glede na to, na kateri strani so se borili in ne glede na njihovo nazorsko ali politično prepričanje. Današnje dejanje spoštljivega spomina in molitve za žrtve na tem kraju je za Cerkev na Slovenskem dolžnost … Ko se danes klanjamo žrtvam pri Sv. Urhu in priznavamo krivdo kristjanov ter prosimo za odpuščanje, opravljamo dejanje, ki naj prispeva k narodni spravi in zgladi razdore, ki sta jih med nami povzročila vojna in revolucija … Ob žrtvah pri Sv. Urhu izražam svoje globoko obžalovanje za vse, kar se je tu dogajalo med vojno, in za vse nasilne smrti, ki so jih povzročili kristjani. Sorodnike žrtev pa v imenu storilcev prosim odpuščanja.«
Kardinalu zahvala v imenu vseh, ki so jim njegove besede prinašale upanje, budile radost in veselje do življenja
Kot da tega ni bilo. Še vedno sramotenje, obrekovanje, izključevanje. Kako preroško je kardinalovo škofovsko geslo: »Stati inu obstati: biti pogumen, pokončen in neustrašen sredi viharjev, vztrajen v boju, zvest Bogu in sebi.«
»Spoštovani gospod kardinal, danes, ob vaši biserni maši, se vam zahvaljujem v imenu ljubljanske nadškofije in v imenu slovenske Cerkve, v imenu redovnikov in v imenu članov novih oblik posvečenega življenja, predvsem pa v imenu tolikih, ki so jim vaše besede prinašale upanje, budile radost in veselje do življenja ter osvobajale njihovo vero. Naj Bog blagoslovi delo, ki ste ga v šestih desetletjih duhovništva opravili v njegovem vinogradu, in naj vam na priprošnjo Marije Pomagaj nakloni mirna, zdrava in rodovitna leta, dokler in kakor Gospod hoče. Naj bo hvaljeno Gospodovo ime! Amen.«
Kardinal Rode: »Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor …«
Ob koncu maše se je kardinal dr. Franc Rode zahvalil nadškofu Zoretu za vabilo, naj praznuje na Brezjah, potem pa se ozrl nazaj na čas svojega nadškofovskega poslanstva v Ljubljani.
»V spominu vernih in nevernih so bili govori, ki sem jih imel v tistih letih v narodnem Marijinem svetišču, jasni in odločni, nekateri so rekli, da so ostri. Vernike sem opozarjal na nevarnosti, ki ogrožajo narod, in se zavzemal za nedotakljivost življenja od spočetja do smrti, za zdrave in trdne družine, odprte za življenje, kot jamstvo za našo prihodnost, za vero, ki smo jo prejeli od prednikov in je del slovenske istovetnosti, za Cerkev in njeno vlogo v naši zgodovini.
Reakcije tedanjih medijev so bile silovite. Očitali so mi, da vnašam razdor v slovenski prostor, da sejem sovraštvo do drugače mislečih in podobno. Niso razumeli ali niso hoteli razumeti, da nisem govoril iz potrebe po protagonizmu ali iz želje po oblasti, ampak iz notranje nujnosti kot pastir, ki je pred Bogom odgovoren za svojo čredo, prepričan, da je tu v igri njegova večna usoda. Tega neverni seveda niso mogli doumeti. Razumeli pa so me verniki in duhovniki, ki so jih boleli napadi na pastirja.«
Kardinal Rode: »Po prvem preplahu sem se vzravnal, niso me zlomili.«
»Ponižanja in sramotenja sem vzel kot križ, ki ga moram nositi, če hočem hoditi za Gospodom po ozki poti. Samo sprejemanje križa vodi k odrešenju. Taka je logika evangelija. Te pa ne razumejo vsi, niti vsi duhovniki ne. Raje živijo v lagodnem miru in v nezahtevni letargiji, ki ne terja naporov niti ne prenese jasne besede. Raje imajo hlapčevski molk in idejno meglo. Računal sem, da imam 15 do 16 let za uresničenje svojih pastoralnih načrtov, a spomladi leta 2004 me je papež Janez Pavel II. nepričakovano poklical v Rim. S tem je bilo konec moje pastirske službe v Ljubljani; hkrati se je spremenila tudi zavest odgovornosti do škofije in lastnega naroda. Odslej sem bil opazovalec in nisem neposredno vplival na dogajanje v Sloveniji. Spremljalo pa me je, kot etično čutečega Slovenca, breme naše pretekle zgodovine in želja po spravi.
Potreba po spravi je z leti vse močneje prodirala v slovensko zavest. Leta 1990 je bila v Kočevskem Rogu maša zadušnica za pobite domobrance s simboličnim pogrebom. Mnogi so razlagali to kot dejanje sprave, ker sta si predsednik Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar podala roke. Toda Cerkev ni mogla biti ena od strank v postopku sprave, saj so bili verniki tako med domobranci kot med partizani. Pravi dejavnik sprave je bila lahko le slovenska državna oblast kot naslednica jugoslovanske oblasti. Dolgo smo čakali na državnika, ki bi to razumel in imel pogum, da to stori.«
Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti.
»Končno se je to zgodilo 6. junija 2020, ko sta po maši, ki jo je opravil ljubljanski nadškof Zore, predsednik republike Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša položila vence pred domobransko grobišče pod Macesnovo gorico, nato pa sta v Smrečju pri Turjaku počastila spomin na partizane, ki so padli pod domobranskimi streli.
Predsednik Pahor je podobno dejanje sprave ponovil 13. julija 2020 v Bazovici pri Trstu, ko se je z italijanskim predsednikom poklonil štirim slovenskim fantom, žrtvam fašizma, nato pa je položil venec pred spomenikom italijanskih žrtev slovenskih partizanov.
Ta dejanja so v nasprotju z vizijo zgodovine, ki jo je uveljavila uradna propaganda in je povzročila razkol v narodu. Poklon obeh državnikov umorjenim domobrancem in padlim partizanom zruši ta manihejski mit in nas poziva k novi in neobremenjeni viziji preteklosti.
Prepad med obema taboroma ni nepremostljiv. Zbliževanje med vsemi, ki v srcu dobro mislijo, lahko steče, sprava je mogoča. Po 150 letih zopet lahko sanjamo o zedinjeni Sloveniji.«