Pred kratkim sem se po Facebooku hecal s prijateljico, češ če te hrib, grič, gora pokliče, je treba iti. Mene do sedaj noben grič ni poklical niti mi noben očak ni niti namignil, naj pridem nanj. V službi imam prekrasen pogled na Porezen, pa čeprav ga večina obožuje, jaz drugega kot to, da je najvišji vrh Cerkljanske, ne zaznavam. Me še ni poklical :-).
Peš romanje v zahvalo in kot prošnja za naprej
Malo za šalo, malo zares. Vendar ta stavek ni tako nenavaden, saj so že naši alpinisti govorili in še govorijo, da gora – pokliče. Kako se to zgodi, si ne znam predstavljati. Vendar, če je podobno kot hrepenenje po peš romanju na Brezje, ki smo ga imeli prvo soboto v septembru, potem temu pritrdim. Kajti v meni se za čas romanja zbudi vse. Zmeraj znova sem prepričan, da bo pač fajn. Da bo pot ista, a drugačna, razpoloženje pa veselo. Zato že prej sprašujem znance, bodoče romanje, če se ga bodo udeležili, da bi soustvarjali prijetno vzdušje. Vesel sem bil omembe med romanjem, da sem z svojo energijo nagovoril nekoga drugega, da se je še laže odločil za pot.
Na romanja gledam tako kot na klic gora. Le da pri romanjih čutim, da je to nekakšna dolžnost. Dolžnost kot kristjana, da se zahvalim Njej (Mariji), Njemu (Bogu) za vse prejeto v tekočem letu. Da Ji izročim sebe in vse svoje pomanjkljivosti, s katerimi živim in tudi drugi živijo z njimi. Da Ji izročim vse krize, ki se dogajajo na poti, kot tudi krize, s katerimi se v življenju soočamo ali se še bomo soočali. Da Ji izročim vse prošnje prijateljev, znancev, ki me prosijo, da se spomnim njih in drugih v molitvi. In seveda, da se Ji priporočam za naprej, ne glede kaj me čaka. Karkoli že bo, da bom znal biti pripravljen. Da ne bi odtaval. Da bi bil vse življenje Njen in da bi to mojo ljubezen do Nje prepoznala tudi moja otroka. Zato sem toliko bolj vesel družin, ki se teh romanj udeležujejo. Dajejo upanje in smernice katoliškemu življenju. Toliko lepih stvari se da videti na enem samem romanju.
Peš romanje ni izlet, zanj se je treba potruditi
Peš romanje je daleč od izleta, ali od stvari, ki jo moraš narediti enkrat v življenju. Zato mi je vsakršna številka romarjev v veselje, ker vem, da verjetno podobno mislijo, sicer se ne bi podali na pot. Zato je bilo tudi razpoloženje temu primerno- fantastično je bilo. Kilometri kar izginjajo, dobra volja, smeh ter molitev, ki sta zaščitni znak romarjev, te ponesejo, da premagaš tudi bolečine, ki se začno pojavljati po poti. Toda romanje brez bolečin – kakšno romanje je to? (sm)
Celotna pot je bila ena sama poezija. Obdarjeno z prekrasnim vremenom, dobro voljo ter petjem, ki me je spravilo v še boljšo voljo. Mislim da sem doživel enega lepših nastopov pevskega zbora sredi gozda. Imel sem občutek, da je ob tako lepem petju še gozd prisluhnil. Nobena ptica niti druge živali niso imeli pripomb na iskreno petje zbora, ki se je skozi romanje uskladil. In ko smo po štiridesetih kilometrih izmučeni, ampak veseli zagledali baziliko, smo iztisnili še zadnje atome norčavosti. Preštevamo se za šprint zadnjih stotih metrov poti. Ko ugotovimo, da ta tradicionalni tek privablja zmeraj večje število pohodnikov, srečen ugotoviš, da je bilo še eno romanje čudovito izpeljano. Maša, ki je bila darovana in kasnejše fotografiranje pred cerkvijo, dajo razpoloženju še dodatno težo za pot nazaj. In obvezo, da se naslednje leto vidimo na istem mestu, ob isti uri.
Zahvala soromarjem in tistim, ki so molili za uspešno pot
Resnično se zahvaljujem vsem, ki ste bili z menoj na poti. Zahvaljujem se vsem, ki ste bili z menoj prek socialnih omrežij, tudi vaše molitve in spodbude so nas gnale naprej. Zahvaljujem se tudi tistim, za katere vem, da bi se udeležili romanja, pa je zdravje načelo telo – tudi vi ste bili z nami. Zahvaljujem se tudi vsem drugim župljanom, ki so v tako polnem številu prišli na Brezje. To je še ena potrditev zavedanja o pomembnosti romanj. Še posebej pa se zahvaljujem prijateljicama, s katerima delimo ljubezen do kave. Koliko smeha je bilo na ta račun, ko smo se prvič usedli ter popili tisti prvi požirek, ki je tako dober, če ga čakaš in sanjaš. Vesel tudi za drugo župnijo, ki je na isti dan romala in smo bili povezani v molitvi. Objem domačih na Brezjah je bil kot jagoda na smetani.
Bom še enkrat rekel: če je le mogoče, se udeleži peš romanja!
Fotografije so delo ali iz arhiva avtorja članka.
