Družine Aninega sklada v Kančevcih in na Brezjah

Družine Aninega sklada so se 24. junija zbrale v Kančevcih na počitniškem tednu družin. Anin sklad želi s tem počitniškim tednom družinam omogočiti druženje in medsebojno povezovanje, spoznavanje domovine, hkrati pa jim tudi ponuditi duhovne vsebine. Letošnjih počitnic se je udeležilo devetnajst družin z več kot osemdesetimi otroki; skupaj z animatorji je bilo v Domu duhovnosti okrog 130 ljudi.

Na sporedu je bilo marsikaj, tudi športne igre in pomoč v hiši in okrog nje. Ves čas se je kaj dogajalo; imeli so tudi dva zanimiva gosta. Tako je ožja pripravljalna skupina že prej načrtovala, kako bodo dnevi potekali, kaj bo kdaj na sporedu. Nekaj je bilo stalnic: poleg rednih obrokov hrane tudi jutranja molitev hvalnic, ob 12. uri je bila maša v kapeli sv. Frančiška na prostem, po kosilu pa je bila ura pravljic. Seveda je bila stalnica tudi to, da sta po obrokih dve družini pospravljali po jedilnici in pripravljali mize za naslednji obrok.

Družine romale v Bogojino in šle na izlet v Pertočo in Grad

Takoj drugi dan so se odpravile na romanje v Bogojino, pot pa so nadaljevale v Pertočo in Grad. V Pertoči so si ogledali župnijsko cerkev sv. Helene. Župnik Jože Vinkovič je povedal nekaj o zgodovini župnije in župnijske cerkve, predvsem pa je razložil mozaik p. Marka Ivana Rupnika, na katerem je v središču Jezus s križem, ob njem Marija, na njegovi desni pa zavetnica sv. Helena. Na drugi strani je sv. Janez Krstnik, ob njem pa osmerokotna krstilnica. Župnik je začel razlagati o cerkvi in njeni zgodovini in je zelo pritegnil tako otroke kot odrasle: iz tega je nastala prava kateheza. Pravzaprav smo bili ponosni na otroke, saj so kar veliko vedeli.

Iz Pertoče so se odpeljali do vasi Grad v krajinskem parku Goričko. Do gradu Goričko večina ni šla, ker so bili tam že večkrat. Ogledali so si gotsko župnijsko cerkev Marije vnebovzete. Pozorni smo bili tudi nato, da v njej domujejo netopirji, ki so prav posebej zaščiteni. Mimogrede: netopirji domujejo tudi v stari kančevski osnovni šoli.
Cerkev sodi med najkvalitetnejše v Pomurju. Pri njenem nastajanju so sodelovali tako gotski in baročni mojstri, pri objavljanju in opremljanju pa Jože Plečnik, Anton Bitenc in Stane Kregar.

V soboto zvečer so imeli še proslavo, saj je bil ta dan državni praznik. Ker je bila tema letošnjega tedna spoštovanje, so bili tudi literarna besedila in pesmi, ki so jih peli, ubrani na to temo. Pri izvedbi je sodelovalo veliko udeležencev, peli so pa tako ali tako vsi.

Nedeljska maša s kančevskimi farani

V nedeljo smo obhajali sveto mašo skupaj s kančevskimi župljani, popoldne sta pa ati in mami imela čas za randi. Otroci so bili z animatorji. Ja, otrok je bilo letos več kot osemdeset, saj je prišlo devetnajst družin. Niso bile vse ves čas v Kančevcih, prišle in odšle so, kakor so imele načrtovano.
Nedeljski večer je bil pa prav poseben, saj smo se v dvorani družili z Jezusom – imeli smo češčenje Najsvetejšega. S pesmimi in različnimi načini molitve so voditelji nagovorili vse, tako odrasle kot otroke različnih starosti, da je bila molitev res doživeta.
V ponedeljek so bili starši najbolj zasedeni, saj so imeli mladi svoj program in so odšli v vas Selo. Dopoldne so imeli moški svoj pogovor in so bile ženske z otroki, popoldne pa obratno.

Luka Mavrič o spoštovanju v družini

V torek in sredo sta prišla udeležencem pričevat posebna gosta. V torek je prišel mag. Luka Mavrič, po izobrazbi teolog in družinski terapevt, zaposlen kot tajnik na Uradu za družino pri ljubljanski nadškofiji. Je poročen in oče treh otrok.
V Kančevcih je govoril staršem, otroci so imeli svoj spored. Osredotočil se je na spoštovanje v družini. Torej ne samo med staršema in poleg tega na spoštovanje otrok do staršev, ampak je veliko pozornosti posvetil tudi spoštovanju staršev do otrok. Pri tej temi marsikdo privzdigne obrvi, ampak je za dober odnos v družini tudi to potrebno. Le spoštljiv odnos staršev otrokom omogoči, da sebe sprejmejo take, kakršni so, odkrijejo svoje talente in pomanjkljivosti ter tako najdejo, ko odrastejo, svoje mesto v družbi.

Slepa Ivica Kotnik se ukvarja z osebno asistenco

V sredo pa je prišla slepa gospa Ivica Kotnik iz Radelj ob Dravi. Pogovora z njo so se udeležili tako odrasli kot otroci in vse je navdušila s svojo odkritostjo.
Oslepela je stara osem let. K njim domov so pripeljali gašeno apno, in ko so ga raztovarjali, je brizgnilo okrog in nekaj ga je priletelo naravnost na njene oči. Takoj so ji oči sprali, jo odpeljali k zdravniku in nato v bolnišnico, a ji ni bilo mogoče pomagati – ostala je slepa. Poleg tega sta bili očesi fizično tako zelo poškodovani, da so ju morali odstraniti in ji namestiti protezi.
Veliko je povedala o svojem šolanju. Osnovno šolo je opravila v zavodu v Ljubljani, gimnazijo v Mariboru, potem pa je študirala na FDV. Iz tega je jasno, da je svojo slepoto sprejela in našla načine, da se je lahko izobraževala in bila v življenju, kolikor je mogoče, samostojna. Delala je kot telefonistka, potem je bila zaposlena kot koordinatorka asistence na Društvu za kulturo hendikepa. Ustanovila je podjetje za izvajanje osebne asistence, zdaj je v podjetju zaposlen tudi njen sin. Pripovedovala je tudi o tem, kako sta se s fantom spoznala in poročila. Rodila je dva otroka in seveda poskrbela zanju.

Popoldnevi so bili zanimivi

V torek popoldne je bila na sporedu delovna akcija. Udeleženci so delali stvari, ki jih je bilo treba opraviti v domu ali okrog njega. Kaj se bo delalo, so povedali bratje kapucini, ki so tudi vodili nekatera opravila. Tako je ekipa žensk in deklet očistila okna v skupnih prostorih, druga skupina je urejala trato okrog doma, tretja obnavljala oznake na meditativnih poteh v gozdu … Seveda se da tudi ob teh opravilih zabavati, se marsikaj pogovoriti in lepo med seboj sodelovati.

Veliko bolj igriva je bila sreda, ko so bile na sporedu igre v naravi. Zunaj okrog doma so igrali različne igre, od katerih je splošno znana le med dvema ognjema. Kljub temu se je velikokrat slišalo veselo vzklikanje, ko je nekdo dosegel uspeh ali je skupina zmagala. Skupine so bile seveda mešane, sestavljali so jih odrasli in otroci.

Skupni večeri za zabavo ali premišljevanje, na koncu pa refleksija

O prvih dveh večerih sem že pisala, ponedeljkov večer pa je bil namenjen družabnim igram. Kaj vse obstaja! Lepo je, da smo ljudje pripravljeni učiti drug drugega tudi igrati se.
Torkov večer je bil filmski. Gledali so animiran Disneyjev film in se potem po skupinah – razdeljeni so bili po starosti – o njem pogovarjali.
Zadnji večer pa so bili udeleženci tudi zelo dejavni. Ena od mam, ki ima veliko smisla za komiko, je s sodelovanjem mnogih pripravila zabavni večer, ki mu je na začetku rekla dobrodelni koncert, čeprav se ni zbiral denar. Kar tako. Dobrodelnost je tudi zabavanje soljudi. In je bilo res zabavno.

Romanje družin na Brezje: med mašo o božji volji ter o pšenici in ljuljki

Družine Aninega sklada se vsako leto srečajo tudi blizu godu sv. Ane in Joahima. Že lani so bile cilj njihovega romanja Brezje, letos pa tudi. Zbrale so se k maši ob desetih. Somaševanje je vodil nadškof Stanislav Zore, ki je v pridigi poudaril pomen veselja do življenja in sprejemanja božje volje, ki nam včasih ni všeč, a pozneje ugotovimo, da je bilo prav, tako kot je bilo. Pozornost je posvetil tudi evangeljskemu odlomku o pšenici in ljuljki, saj marsikdo misli, da ve, kaj je pšenica in kaj ljuljka:

»Tukaj se moramo mi, ki smo se odločili in želimo živeti po božji volji, vprašati, na kakšen način bomo živeli v svetu, v katerega smo postavljeni. Ali bomo z ihto ruvali ljuljko, za katero smo prepričani, da se razrašča okoli nas, ali pa bomo živeli iz tega, kar nam daje Bog, iz blagoslovov, iz milosti, iz pomoči, iz bližine sredi sveta, v katerem je tudi ljuljka. In ne bomo pričevali za Boga s tem, da se bomo zaletavali na vse strani in konce, ampak bomo pričevali za Boga s tem, da bomo sprejemali božjo voljo in jo živeli, tudi kar zadeva moralno življenje. Tudi kar zadeva krščanske vrednote, tudi kar zadeva medsebojne odnose, ki naj jih živimo na krščanski in evangeljski način.«

Družine so se predstavile, potem pa sta spregovorila Dani in Vilma Siter

Po maši je p. Milan Kos, sicer predsednik uprave AS, moderiral predstavitve družin. Nekatere so se samo predstavile, druge so še kaj zapele …
Dani in Vilma Siter, starša štirih otrok in stara starša šestnajstih vnukov, sta povedala nekaj o svoji poti zadnjih dobrih dvajsetih let, potem ko sta ustanovila društvo Družina in življenje. Osrednji del njunega pričevanja pa je bila pripoved o ljubezni, ki je »v zadnjih letih zelo zlorabljena beseda«. Za ljubezen, tako, ki res osrečuje, se je treba odločiti, ne pride kar sama od sebe, in si za njeno rast in prečiščevanje stalno prizadevati. Dani je pripovedoval tudi o tem, kako je kot nezakonski otrok pogrešal očeta, in na to navezal tudi odločitev Ustavnega sodišča o sklepanju zakonskih zvez med istospolno usmerjenimi ljudmi. Poudaril je, da otrok za dober razvoj potrebuje očeta in mamo, torej osebi različnega spola, saj imata vsak drugačen pristop.
Po njunem pričevanju je bilo pa na vrsti druženje ob kosilu, ki družinam AS tudi veliko pomeni. Med nekaterimi so se spletle prijateljske vezi, se tudi obiskujejo, predvsem pa si med seboj dajejo korajžo za vztrajanje na poti.

Fotografije iz Kančevcev so iz arhiva Ustanove Anin sklad, tiste z Brezij pa so delo Jožeta Pavliča.