Kardinal Franc Rode: »Vse, kar sem napisal, je resnično«

Kardinalovo srečanje z bratom Nacetom v Grobljah na slovesnosti ob kardinalovem 80. rojstnem dnevu

Vse je dar je naslov knjige kardinala dr. Franca Rodeta, mojega nekdanjega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani v letih od 1975 do 1978 (predaval je predmete osnovno bogoslovje, moderni ateizem, misiologijo ter zgodovino in teologijo nekrščanskih verstev), učitelja, vzornika in duhovnega voditelja.
Kot urednik za Cerkev po svetu in časnikar pri Družini sem pisal o njem in njegovem delu v letih od oktobra 1980 do septembra 2018.

Da kardinal piše spomine, smo v uredništvu Družine vedeli že zgodaj, saj nam je to zaupal njegov prijatelj, odgovorni urednik in kanonik msgr. Franci Petrič. Spraševali smo se, kako dolgo jih bo pisal, kako obsežna bo knjiga, kaj vse bo zajel v njej, trepetali, ali jo bo sploh napisal, ko je imel, tako je izjavljal, še toliko povedati, v prvem letu pisanja pa ni prišel niti do nove maše.
Najbolj prepričljivo potrdilo, da jo je res napisal, je prva izdaja prve slovenske založbe Celjske Mohorjeve družbe z letnico 2022. Sprašujem se, zakaj se je odločil prav za to založbo, ne za založbo Družina, pri kateri je izšla večina njegovih del. Mogoče ker je njen sedanji direktor njegov nečak pesnik Tone Rode, lahko pa so tudi drugi razlogi. To najbolje vesta sama. Zame je poglavitno, da imam po letih pričakovanja in povpraševanja, kdaj bo končno le izšla kardinalova knjiga spominov, v rokah sad njegovega dela, velikih sposobnosti in silne ustvarjalne moči.

Kar je zapisano, ostane

Kardinal Franc Rode se je dobro zavedal tega, kar so vedeli že stari Rimljani, po katerih stopinjah, posebej slovitih cerkvenih mož, je stopal toliko let v večnem mestu in samem Vatikanu: Izgovorjena beseda mine, zapisana črka ostane (Vox audita perit, littera scripta manet.). Čutil je, da mora napisati knjigo spominov, sicer bo ostalo toliko stvari nepojasnjenih, napačno zapisanih, bo ljudi puščalo v dvomih. Tega si ni smel dovoliti že zaradi svojih odgovornih nalog in služb v Cerkvi od podtajnika Tajništva za neverne, tajnika tega tajništva, tajnika Papeškega sveta za dialog z neverujočimi, tajnika Papeškega sveta za kulturo in nazadnje prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja; doma, v Sloveniji, pa predvsem ljubljanskega nadškofa metropolita in nalog, ki jih je opravljal pred tem.
Vedel je, da mora napisati samo resnico. Ne glede za ceno osebnih žrtev in doživetij, ki jih je bilo pri njem veliko že od otroških let v času druge svetovne vojne, povojnega odhoda z Rodice na avstrijsko Koroško in leta 1948 v Argentino, pa vse do danes, ko je njegov dom še vedno stanovanje v kardinalski palači v Rimu, v kateri se po besedah prijateljev počuti osamljenega. Želi si v pravi slovenski dom. Še posebej zaradi toliko let tujstva. Pokorščine, predanega dela in služenja Cerkvi kot instituciji, njenim predstavnikom, zlasti kardinalu Paulu Poupardu.

A njegova potrpežljivost, poslušnost in tiho vztrajno delo se je obrestovalo: začel se je povzpenjati po klinih cerkvene hierarhije vse do naslova kardinala duhovnika in prefekta ene najbolj zahtevnih kongregacij v Rimski kuriji. Uresničilo se je, kar mu je svetoval kardinal Poupard: V Rimu moraš biti in delati vsaj deset let, da kam prideš. Kardinal Rode je tako visoko, kot še ni in bo težko še kakšen Slovenec. »K sreči nisem papež,« je malo za šalo, malo zares pogledal na najvišje, a tudi najodgovornejše mesto. Nekateri Slovenci so ga že videli celo na tem mestu. Je pa leta 2013 kot kardinal volil papeža. Koga, ni znano (konzistorij je tajen), verjetno prijatelja, buenosaireškega nadškofa, kardinala Jorgeja Bergoglia – poznejšega papeža Frančiška.
Dogodilo se je, kar je govoril upravnik Družine dr. Ivan Merlak: Do mladega človeka moraš biti strog, ga celo tlačiti, ne pa ga povzdigovati in hvaliti, kajti šele čez leta se pokaže, ali bo kaj iz njega. Pri Francu Rodetu je bilo, kot je razvidno iz knjige, oboje: vaja v rasti v ponižnosti in utrjevanje v krepostih, pa tudi obeti predstojnikov in poznavalcev, ki so se srečevali z njim, kaj vse bo dosegel. A tega ne bi, če si ne bi za to sam zelo prizadeval. Naredil svoje, Bog pa je dodal svoj blagoslov. Res v smislu: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Pri Rodetu je bilo oboje. Bil je človek neba, pa tudi zemlje, fantast: sanjal je, da bo velik skladatelj, je celo skladal, kar potrjuje knjiga njegovih skladb, obenem pa praktičen; pesnik, hkrati pa ves v zemlji, iz katere je zrastel. Tudi zaradi tega se je povsod tako dobro znašel.

Zgovorna uvod v knjigo in sklep

Komur se ne bo dalo brati vse knjige, naj pozorno prebere vsaj Uvod vanjo in Sklep. V obojem avtor pove, kar je ključno za njegove spomine. Najprej navodilo papeža Leona XIII. kronistu: »Naj namreč ne trdi nič lažnega, naj ne zamolči nič resničnega, naj se pri pisanju izogne sumu pristranskosti ali prikrivanja. Zahtevno pravilo! Upam, da sem se ga držal, vendar sem upošteval tudi obveznost diskretnosti in zapoved ljubezni,« je izjavil kardinal Rode.
Glede pisanja spominov je ugotovil, da je bila »želja, da bi se izpovedal, v meni že dolgo«. Domneval je, »da moja nenavadno vijugasta pot skozi življenje in tudi moja notranja doživljanja utegnejo koga zanimati«. Da je to željo uresničil, je moral počakati na prosta leta, na čas izteka službe prefekta kongregacije za redovnike.
Pri pisanju so mu bili v pomoč zapisi iz mladostnih let, pisma prijateljev in znancev in njegovi odgovori nanje. Med njimi poznejšega profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani dr. Bogdana Dolenca, ki je za njim prevzel nekatere predmete.

Želel je biti samostojen, zato se ni odločil za odgovore na Rebulova vprašanja

Samostojnost in samoniklost je pokazal, ko se ni držal nasveta velikega prijatelja, pisatelja Alojza Rebule: da bi napisal življenjepis na podlagi postavljenih mu vprašanj. Tovrstno odločitev je takole utemeljil:

»Zanimiva, domišljena vprašanja, ki kličejo po odgovorih. A ko sem se spravil k pisanju, sem začutil, da me utesnjujejo in mi kratijo svobodo, kot da pišem po diktatu. Spoznal sem, da tako ne bo šlo. Odložil sem vprašalnik, se prepustil spominu in svobodno zaplaval v toku časa. Ko danes prebiram to, kar sem napisal, ugotavljam, da sem dejansko odgovarjal na Rebulova vprašanja.«
Resnicoljubno: »Kot rečeno, je vse, kar sem napisal resnično.«
Obenem pa se previdnostno sprašuje: »Je to vsa resnica?«
In pove, kakšen pristop je ubral pri svojem spominjanju, pisanju: »V letih mladosti so v ospredju močna notranja doživetja, nova spoznanja, očarljiva srečanja, kjer se po okusu nekaterih preveč izpostavim. Pokažem se tak, kot sem. V poznejših letih je teža pripovedi v zunanjem dogajanju in službah, ki mi jih je zaupala Cerkev. Zgodba se lahko bere s simpatijo ali z odporom zavrne, kar je povsem razumljivo. Stari francoski pregovor pravi: Je ne suis pas un louis d’or pour plaire a tout le monde. – Nisem zlatnik, da bi vsem ugajal. Neodvisnost od javnega mnenja mi daje svobodo osebnega dojemanja stvari in ljudi in pogum jasne besede.«

Komu namenja knjigo?

»Ko sem pisal te spomine, sem imel pred očmi prijaznega, ideološko neobremenjenega, razgledanega in zrelega bralca, ki življenje in ljudi presoja iz neke globine, modro in trezno, brez zamer in zavisti, če mogoče, z dobrohotnim nasmeškom.«
Upa, da bo tako, čeprav »se ne bi čudil nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem«. Ni se namreč držal Gospodovega priporočila: »Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo« (Mt 7,6). Vseeno si želi, da bo »to pričevanje mojega življenja pri večini sprejeto vsaj z razumevanjem, če ne s simpatijo. Bog daj«.

Življenjski cilji in uresničevanje

Katere cilje si je zastavil v življenju in kako jih je uresničeval, kardinal Rode pove v Sklepu na straneh od 679 do 688. Od prvega opisa doživljanja življenja pri sedemnajstih letih (»Sam, žalosten in brez tolažbe.«) do pravega, zrelega gledanja nanj pri osemdesetih. Najprej je bila želja, hotenje in prizadevanje: »biti velik«. Nato kot rimski študent utrjuje vero ob spoznavanju Kristusa iz knjige nemškega teologa Romana Guardinija. Leta 1958 v Villebonu pri Parizu: odrešujoča »obljuba nečesa neizrekljivo lepega«. Dve leti po novi maši (leta 1960) v duhovnih vajah v francoski cistercijanski opatiji živo srečanje z Jezusom, po katerem je tako hrepenel. Po končanem študiju z doktoratom na Katoliškem inštitutu v Parizu 5. februarja 1965 vrnitev v Slovenijo, predavanja na Teološki fakulteti v Ljubljani, govori na Teoloških tečajih za študente, urejanje raznih publikacij (Znamenje, Bogoslovni vestnik), oster dialog z marksisti.

Na začetku bi iz Rima najraje spokal

Jeseni 1980 nenadno povabilo predsednika Papeškega tajništva za neverne nadškofa Paula Pouparda, naj se mu pridruži v Rimu. Ko vidi, v kaj se je podal (»prelevitev teološkega profesorja v zakotnega vatikanskega uradnika«), bi najraje spokal, a mu ponos ne da, vztraja, je po šestih mesecih imenovan za podtajnika dikasterija, se umiri in ostane »uslužni sodelavec kardinala Pouparda«, ga nazadnje leta 1993, ko je 25. marca tega leta ukinjen Papeški svet za dialog z neverujočimi (deloval je od leta 1988) povzdignejo v tajnika novoustanovljenega Papeškega sveta za kulturo. Po petnajstih letih bivanja in dela za druge, najprej pa omenjene dikasterije Svetega sedeža v Rimu, ima kljub priporočilom slovenskih prijateljev (»Pokaži, kaj se pravi biti Slovenec!«) vsega dovolj, sklene, da se bo vrnil v Ljubljano, kjer bo zaživel na novo, uresničil, kar še ni, si pa zelo želi. Vrne se res, ko ga papež Janez Pavel II. 5. marca 1997 imenuje za ljubljanskega nadškofa. Z izdelanim pastoralnim načrtom in z »voljo, da ga izpeljem kljub verjetnim pomislekom pri duhovnikih ali glasnem nasprotovanju Cerkvi neprijaznih krogov. Z evangeljsko besedo, ne glede na to, ali bo to komu všeč ali ne«. Z zelo povednim škofovskim geslom: Stati inu obstati.

Franc Rode: »A priori sem bil odločen, da se ne bom menil, še manj iskal odobravanje levo usmerjenih medijev

Svoje dobre namene takole podkrepi, nazadnje pa razočaran ugotovi:

»A priori sem bil odločen, da se ne bom menil, še manj iskal odobravanje levo usmerjenih medijev, da ne bom nasedel pisanju o ‘priljubljenem’ nadškofu, kar je zvit način prisvajanja, celo podjarmljanja Cerkve, ampak bom ostal svoboden pri uresničevanju svojih zamisli. Želel sem prebuditi ta narod, ki je ponižan in žaljen prestal komunistično diktaturo, ga prepričati o neslutenih energijah, ki jih nosi v sebi, in o sposobnosti, da se dvigne na višjo raven duhovnega življenja v svobodi in radosti. To je bil namen slovenske sinode oziroma plenarnega koncila Cerkve na Slovenskem. Na tem področju odnosov med Cerkvijo in državo sem si prizadeval za ureditev odprtih vprašanj, kar je bilo načelno rešeno z vatikanskim sporazumom, a se doslej ni uresničilo na konkretnih področjih. Hladen, celo sovražen odnos do mene s strani ljudi, ki so vladali iz ozadja preko medijev, me je boleče presenetil.«

Tretjič v Rim: postal je kardinal

Že tretji odhod v Rim. Papež Janez Pavel II. ga je 11. februarja 2004 imenoval za prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, papež Benedikt XVI. pa 24. marca 2006 povzdignil v kardinala. To mu je po eni strani prišlo prav, da se je rešil slovenskih spon, zdrah in razprtij, po drugi pa je zelo težko zapustil ljubljansko nadškofijo, ki jo je, kot tudi duhovnike, v sedmih letih nadškofovske službe vzljubil, veliko naredil zanjo. »Moj namen, edini cilj mojega škofovskega delovanja, je bil utrditev in poglobitev vere v slovenskem narodu,« jasno pove. V Rimu je kot prefekt deloval v skladu s papežem Benediktom XVI., »svaril pred nevarnostjo notranje sekularizacije in njenimi usodnimi posledicami, priporočal odprtost in dialog s svetom«.

Kritičen pogled nazaj

Ko kardinal Rode gleda nazaj, se, kot vsakdo(?), sprašuje, kaj je iskal v življenju, kaj ga je gnalo, po čem je hrepenel. Ugotavlja:

»Veličina, lepota, radost, svoboda, skratka polno in bogato življenje. In če pomislim, za vsem tem – Večnost, ‘tiefe, tiefe Ewigkeit,’ kot pravi Nietsche. Pravzaprav On.«

In kaj je dosegel?

»Bili so trenutki svetle radosti, izjemno občutje bivanja kot dar in svoboda, milosti čistega prijateljstva in obdobja neizrazno lepe Božje bližine. Vendar vse to le privid in slutnja bolj kot resnična danost. Taka je moja zgodba, zgodba popotnika, ki je iskal, tipal za nedosegljivim, nepotešen, človek želja bolj kot buda v nirvani.«

Z Gorazdom Kocjančičem se zaveda, kako je pomembna »ljubezen do življenja in sproščen odnos do smrti«. … V pričakovanju vstajenja, ko bo Kristus preobrazil to borno telo in naredil, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu (prim. Flp 3,21). Drugo je »prošnja za močno vero, odprto srce in um za vse globlje razumevanje lepote vere in neizčrpnega bogastva, ki je v Jezusu Kristusu«. Posebej pri obhajanju evharistične daritve. Tretje pa »prošnja za izkustvo Gospodove bližine«. In vsakodnevno prizadevanje, da »bi bil uspešen pri delu, da bi bil do vseh dober in prijazen, da ne bi nikogar žalil, da me ne bi premagal taedium vitae, da bi v meni nikoli ne usahnil studenec žive vode in da bi vsak dan občutil svežino in lepoto bivanja, da bi se ‘kakor orlu obnavljala moja mladost’ (prim. Ps 103,5).

Takšen je bil in je Rodetov curiculum vitae. In to naj velja za vsakega duhovnika, pa tudi kristjana:

»Dokler sem na poti, pa prosim Gospoda, da bi se v miru in brez grenkobe poslovil od tega sveta z blagoslovom Cerkve in tolažbo svetih zakramentov, v ljubezni do vseh, hvaležen za neprecenljiv dar življenja in milost odrešenosti v Kristusu.«

Kaj nam govorijo Rodetovi spomini?

Pisateljica in prevajalka Mira Mihelič je o pisanju pisateljev rekla: »Vsaj tričetrt pisateljskega dela sestoji iz znanja, garanja in trpljenja.« Ali to lahko rečemo tudi za Rodetove spomine? Menim, da to lahko rečemo za vsake resno, pošteno in vsestransko napisane spomine, naj bo to Koblarjev Moj obračun, tri knjige spominov akademika dr. Kajetana Gantarja pa najnovejše spomine trojnega doktorja znanosti akademika dr. Jožeta Mačka Moje življenje – splet naključij, ki so kot Rodetovi prav tako izšli pri Mohorjevi družbi Celje.
Spomini kardinala Rodeta so velika zakladnica znanja, do katerega je prišel po izobraževanju najprej pri lazaristih v Argentini, nato študiju v Rimu in v Parizu, ki ga je okronal z doktorsko disertacijo Struktura in razločevanje čudežev, za katero je pri zagovoru 21. novembra 1963 na Katoliškem inštitutu v Parizu dobil oceno summa cum laude, in pozneje. Predvsem je ogromno bral. Zares pozorno. To je videti tudi po mnoštvu navedkov v knjigi v jezikih, ki jih odlično obvlada od latinščine, španščine do italijanščine in, seveda, njemu posebej ljube francoščine. Imel je dar zanje po materini strani (njegov stric je bil jezikoslovec dr. Anton Breznik), se jih je pridno učil v zavedanju: Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš.
Je bil pa tudi garač. To je prinesel s seboj na svet kot kmečki otrok: ljubezen do zemlje, ponos na ugleden rod, samozavedanje. Dr. Stane Granda bi dodal: in samoslovenstvo.

O trpljenju malo piše

O svojem trpljenju malo piše, je bilo pa, zdaj močneje zdaj šibkeje, vseskozi navzoče v njegovem življenju že od bega Rodetovih iz Slovenije maja 1945. To trpljenje nazadnje pridružuje Kristusovemu trpljenju, v katerem je dobival moč za vse, kar je prestajal. Najhuje je bilo zanj, ko so mu kot duhovniku očitali zamolčano očetovstvo. Podvrgel se je celo testu DNK, ki je jasno pokazal, da umišljeni sin ni njegov, kar je zanikala tudi njegova mladostna platonska ljubezen (kot Črtomir in Bogomila), ko je kot mlad duhovnik, prekipevajoč od razumskih, duhovnih pa tudi telesnih sil in hrepenenj (tudi po ženski, a jih je žrtvoval iz ljubezni do Jezusa) prišel delovat k lazaristom na Jožefov hrib nad Celjem.
Bile pa so še druge oblike trpljenja: od nagajanja komunistov (zasledovanja udbe) po prihodu 5. februarja 1965 v Slovenijo, nasprotovanja z oblastmi povezanim mariborskim pomožnim škofom dr. Vekoslavom Grmičem in duhovniki, do prenašanja koncilsko premalo prebujenih in razgledanih duhovnikov. A mladi teolog Franc se je s tem pogumno srečeval, spopadal in zmagoval. Ob tem pa tudi pobliže spoznal sedanjega papeža Frančiška, ko je ta kot mlad argentinski jezuit obiskal starše fanta iz Virmaš pri Škofji Loki, ki je bil zaposlen v njegovem zavodu blizu Buenos Airesa. Obiskovalec je stanoval pri lazaristih na Maistrovi v Ljubljani.

Franc Rode odkrito piše tudi o ljudeh, s katerimi je bil v stiku

Zame je knjiga še posebej pomembna zaradi orisa oseb, ki sem jih dobro poznal, deloma ali le slišal zanje, bral o njih, sedaj pa imam o njih veliko boljšo in predvsem popolnejšo predstavo. Od kardinalovega brata Naceta, ki mi je ob obisku pri njem zagotovil: »Franc bo gotovo kardinal!«, do Tince Stegovec, ki ga je portretirala; Kristusovih legionarjev s pregrešnim ustanoviteljem Macielom; nadškofa Alojza Urana, ki je že našel zemeljski mir pred njim; študentskega duhovnika dr. Rudija Koncilija in navsezadnje nekdanjega tunjiškega župnika Pavleta Juhanta, ki mu je ob blagoslovitvi obnovitvenih del na župnijski cerkvi sv. Urha na Šenturški Gori podaril dres francoske nogometne reprezentance z napisom FRANCE, ker je bilo ravno tedaj (leta 1998) svetovno nogometno prvenstvo v Franciji, francosko moštvo pa svetovni prvak.

Knjiga je debela, kakšna bi šele bila, če bi bile črke večje

Rodetove spomine bi še bral, tudi če bi jih bilo za tisoč strani. Še laže, če bi bile večje črke, bolj berljive pri svetleje odtisnjenih in manjših črkah, v katere je strnil, kar je zlasti želel poudariti. To bi sicer lahko naredil tudi drugače, posebej, kot tudi prikaz najpomembnejših in pomembnih osebnosti v svojem življenju, vendar se je odločil za en sam kronološko zvest in sproten zapis. Nič zato: kdor hoče, to prebere, drugi pa kaj, kar je že drugje zapisano in objavljeno, preskoči. Je pa v tej knjigi zraven, pri roki. V celoti ali deloma. Kot verodostojna ilustracija in verifikacija dogajanj v slovenski družbi in Cerkvi in vesoljni Cerkvi.
V bistvu je v Rodetovih spominih več knjig v eni sami. Vsaj vsebine za več knjig. Vse je združeno in prikazano, pojasnjeno na okrog 700 straneh. Tudi fotografije, ki bi lahko bile na enem mestu (del jih je kot dodatek knjigi objavljen v Slikovni prilogi) na boljšem in primernejšem papirju. Ker so zraven besedila, razen na koncu dodanih, bralec nima težav z iskanjem in prepoznavanjem oseb, posebej povezanih s kardinalovim življenjem, najprej pa z njim samim v raznih življenjskih obdobjih.

Zadnje priznanje in želja

Ob vsem, kar se je napletalo in se spletlo v kardinalovem življenju, se je o tem govorilo in pisalo, v glavnem pa ugibalo, se ga že kdaj klicalo na odgovornost, veliko pomeni njegovo spraševanje in ugotavljanje:

»Pred Usmiljenim se sprašujem, ali sem nesebično ljubil, sem bil sposoben čistega darovanja in odpovedi sebi? Priznam, da sem v svojem življenju marsikaj dobrega opustil in tudi slabega storil.«

Nadvse ponižno za tako velikega cerkvenega dostojanstvenika! In njegova zadnja želja: »Le eno prosim Gospoda, da bi prebival v njegovi hiši vse dni življenja; da bi videl Gospodovo milino v njegovem svetišču« (prim. Ps 27,4). To ga dela res velikega!
Kaj pa spraševanje, kaj vse je kardinal Franc Rode še napisal, nazadnje pa sam ali po nasvetu prijateljev in znancev vrgel iz knjige? Eden izmed njih mi je dejal, da v knjigi pogreša ocvirke. Sam jih ne, ker tudi ne vem zanje, bi bilo pa dobro, da bi za drugo izdajo popravili tipkarske in druge napake. Celo menim, da je v knjigi Vse je dar povedal več, kot sem od njega pričakoval. V smislu Gospodovega zagotovila: Resnica vas bo osvobodila. Kardinala Franca Rodeta je že sedaj, nas pa to še čaka. Pisanje svojih spominov in njihova položitev v Gospodovo tehtnico. Kam se bo nagnila?
Prav je, da spomine kardinala Rodeta Vse je dar sprejmemo tudi kot dar nam, Slovencem. Vsem ne glede na rod, vero in osebno prepričanje. In primerno odgovorimo nanje z molitvijo zanj, blagim spominom ter dobro in stvarno besedo. To sem skušal v tem prispevku. Tudi iz hvaležnosti do svojega nekdanjega profesorja, ki me je s knjigo Vse je dar močno obdaril. Velik Bog lonaj mu!

Fotografije so delo Jožefa Pavliča ali iz njegovega arhiva.