Po julijskem neprostovoljnem odstopu nadškofov Stresa in Turnška je mnogim slovenskim katoličanom prekipelo in so javno spregovorili o problemih, ki tarejo našo cerkveno skupnost. Izjava Društva katoliških izobražencev in njej podobni prispevki, ki jih poleg zaskrbljenosti zaznamujeta tudi dostojen ton in konstruktivna naravnanost, predstavljajo dobrodošlo novost v našem prostoru.
Odzive je mogoče razvrstiti v tri skupine. Eni zavračajo vatikanski poseg, češ da je pretiran in da ne bo pripomogel k razrešitvi problemov. Bolj ali manj naglas priznavajo, da problemi so, vendar o njih (vsaj v tem trenutku) ne govorijo. V tej skupini vidim predvsem duhovnike. Druga skupina se je razglasila za žrtev (enkrat Vatikana, drugič udbomafije), ali pa molči. Probleme zanika ali o njih noče govoriti. V tej skupini opazimo zlasti duhovnike, povezane z mariborsko nadškofijo. Tretja skupina omenjeni ukrep vidi kot priložnost, da se končno razčisti, kaj je bilo in je narobe z našim cerkvenim občestvom in njegovim vodstvom, se počisti podrtijo in nadaljuje z gradnjo na tistih temeljih, ki so ostali čvrsti. V tej skupini opažam pretežno laike, pa tudi nekaj duhovnikov iz vrst “nižjega klera”.
Meja med prvo in drugo skupino je prepustna, glede na konkretno vprašanje se ljudje znajdejo enkrat v eni drugič v drugi ali kar v obeh hkrati. Meja med pretežno kleriškima skupinama in pretežno laiško skupino pa spominja na berlinski zid pred letom 1989. Ko govorim o klerikih, je potrebno omeniti tisto, kar so opazili že številni kritični zgodovinarji in ekleziologi, namreč, razliko med nižjim in višjim klerom. Prvi delujejo “na terenu” in so po naravi bližje laikom kot “škofiji”. Njim bi veljalo pridružiti tudi večino redovnikov in redovnic. Višji kler je po naravi svojega dela bližje vodstvenemu sloju družbe: gospodarstvenikom, politikom in intelektualcem.
To so opažanja sociologa, ne politika. Cerkev je kompleksna družba, zato je normalno, da so v njej različne skupine. Njihov obstoj še ne pomeni, da morajo nujno biti med seboj v konfliktu. Nasprotno, diversifikacija znotraj velikih in kompleksnih družbenih organizmov je nujna in koristna. Res pa je, da se v kompleksnosti vedno skrivajo kali konflikta in ločitev. Naloga vseh članov, še posebno voditeljev, ni v tem, da si zatiskamo oči pred trenji ali jih zatiramo, ampak da razlike poskušamo razgraditi na konstruktiven način ali pa jih tako “udomačiti”, da lahko sobivajo. Prvi korak na tej poti je, da razlike priznamo in jih izrazimo, da drug drugemu prisluhnemo in da v dobri veri iščemo sintezo ali kompromis, ki bo trenje kanaliziral v gradnjo nečesa boljšega.
Morda še beseda o nedavnih odstopih nadškofov, povezanih z dogajanjem v mariborski nadškofiji. Menim, da papež nadškofom ni izkazal nezaupnice zato, ker bi neposredno nekaj slabega storili, ampak predvsem zato, ker niso opravili svoje nadzorne dolžnosti. (Grška beseda episkopos, škof, pomeni nadzornik.) To je zelo pomembna razlika. V trenutku namreč, ko je Vatikan izvedel za razsežnosti problema v Mariboru, se zadeve verjetno ni več dalo rešiti. Prav imajo štajerski akterji, ki opozarjajo na objektivne okoliščine, kot sta svetovna finančna kriza in nepripravljenost slovenskih bankirjev ter drugih vplivnežev, da bi pomagali rešiti ogroženo barko. Ampak te zunanje okoliščine jih ne oprostijo odgovornosti, da so barko spravili v tako nevarne vode. Svetovna gospodarska kriza je zadela vse škofije na svetu, pa zato niso bankrotirale. Vatikan v tej zgodbi lahko primerjamo nadzornemu svetu, ki ga je uprava dolgo časa zavajala. Ko je končno videl razsežnosti problema, je odpoklical predsednika uprave in nastavil novega z nalogo, da naredi red. Novi predsednik reda ni naredil, zato je bil odpoklican tudi on. Morda se motim, vendar je omenjeni scenarij glede na meni dostopne informacije nekako najbolj logičen.
Pravkar zapisano je lahko podlaga za številna vprašanja in analize. Zakaj se je mariborska nadškofija odločila za banko, vzajemne sklade in velike investicije (odgovornost škofov in svetovalcev za temeljno odločitev, da se gredo kapitalizem)? Kako je mogoče, da je sploh prišla do tolikšnega denarja (odgovornost bank in vlagateljev)? Kako je mogoče, da Vatikan toliko časa ni vedel za razsežnosti dogajanja, čeprav se je v Sloveniji že dolgo pred izbruhom krize govorilo o tem (odgovornost nuncijev in škofov)? Kolikšna je odgovornost duhovnikov in laikov, ki so molčali ali so tiho uživali sadove problematičnega delovanja?
Osebno menim, da imamo opraviti – poleg človeške nepopolnosti, nekompetentnosti in grešnosti – s pokvarjenim sistemom nadzora. Odpovedal je iz dveh razlogov. Prvič, odgovorni škof in sodelavci niso upoštevali predpisov cerkvenega prava in navodil “od zgoraj”. Drugič, niso upoštevali zdrave vodstvene pameti, ampak so poslovali po bolnem vzorcu slovenske tranzicije, za katero je značilen ne samo močan vpliv politike na gospodarstvo, ampak tudi incestoidno mreženje. Neučinkoviti, nemoralni in s konflikti interesov prerešetani nadzorniki v Sloveniji niso problem ene škofije, ampak celotnega gospodarskega in administrativnega sistema. (Če ima kdo pomisleke, naj se vpraša, zakaj še vedno nimamo tako imenovane slabe banke. Verjetno bo odgovor našel v dejstvu, da Bruselj ne zaupa podatkom, ki jih dobiva iz Ljubljane. Uprave, nadzorni sveti in politiki so “vsi v isti postelji”, namesto da bi se medsebojno nadzorovali.)
Po toči zvoniti je seveda prepozno. Mariborska nadškofija je bankrotirala, dve dedinji se bosta obrisali pod nosom, ljubljanska je utrpela precejšnjo škodo, (preveč človeško) razmišljanje cerkvenega vodstva v devetdesetih letih, da bodo po komunističnem preganjanju zgradili ekonomske temelje za avtonomno delovanje Cerkve, se je sfižilo. Ekonomsko gledano slovenska Cerkev v celoti danes ni v bistveno boljšem položaju, kot je bila pred dvajsetimi leti.
Toda prepričan sem, da je za našo skupnost danes najbolj pomemben moralni kapital, to je zaupanje ljudi in ne evri, delnice, nepremičnine ali zlato. Gospodarska in politična moč nista nič vredni, če nam ljudje ne zaupajo, če s srcem in prepričanjem ne podpirajo našega dela. Hkrati je res obratno: Cerkev, ki prepričljivo oznanja Kristusov evangelij, bo dobila vsa sredstva, ki jih potrebuje za svoje poslanstvo. Ljudje podprejo tisto, kar je dobro. Ključno vprašanje za nas danes je, kako utrditi zaupanje med našimi člani in si povrniti zaupanje med tistimi, ki so nam ga odtegnili?
Temeljno je seveda naše poslanstvo, naše oznanjanje Kristusa (se razume, da ne le z besedo, ampak predvsem z zgledom in deli). Zgolj spretno nastopanje v odnosih z javnostmi nas ne bo rešilo. Pomagalo pa bo, če bodo naši voditelji bolj transparentni in komunikativni. Pomagalo bo tudi, če bomo vsi bolj odprto in dobronamerno govorili o zadevah ter iskali rešitve. Vatikan z odpoklicem voditeljev ni rešil problemov, ampak je le vzpostavil pogoje za nov začetek. Pred nami je izbira novih voditeljev, ki bosta zmožna narediti pošteno analizo stanja in bosta začela novo poglavje v zgodovini naše skupnosti. Opirajoč se na splošno sprejeto spoznanje, da je voditelj lahko le toliko uspešen, kolikor ga podpirajo tisti, ki jih vodi, in na dejstvo, da je zaupanje v hierarhijo resno načeto tudi med zavzetimi verniki, bi si seveda želel, da bi bil proces imenovanja novih nadškofov izpeljan tako, da bo med verniki in duhovniki okrepljeno zaupanje v Cerkev kot inštitucijo. Zaupanje med zrelimi ljudmi, kot vemo, se vzpostavi s komunikacijo, konzultacijo in transparentnostjo. Škof ali nuncij se po črki zakona nista dolžna na široko posvetovati in pojasnjevati razlogov za svoje odločitve. A škof, ki to stori, bo praviloma dosegel več kot tisti, ki vse naredi za zaprtimi vrati.
Poštena analiza oziroma diagnoza nam bo pomagala razumeti, kako smo prišli v to močvirje, kar je nujen pogoj za to, da najdemo pot ven. Ta proces ne more biti omejen na škofe in duhovnike, ampak smo k njemu poklicani vsi, ki nam je mar za usodo Kristusove barke. Mnogi so to že storili, javno in v osebnih pogovorih. Upam, da se bo kultura zrelega pogovora nadaljevala. Šele takrat, ko vemo, kaj je šlo narobe in kakšno je dejansko stanje, bomo znali popraviti pokvarjene strukture in poiskati prave ljudi za odgovorne funkcije.
Analiza je končno osnova za sankcioniranje odgovornih za škodo, v besedi in dejanju. Ta ukrep je seveda pridržan cerkvenim in civilnim oblastem, v skladu z naravo in težo dejanj, ki so jih dotični ljudje zagrešili. Glede tega si predstavljam, da je Vatikan zelo slabe volje spričo dejstva, da je on zaenkrat edini, ki je sankcioniral odgovorne (pri čemer še vedno čakamo na podrobnejše pojasnilo o vsebini “sobotnega leta” bivšega ekonoma). Kako to, da škofje sami niso pravočasno sprožili in izpeljali postopkov ugotavljanja odgovornosti in sankcioniranja? Mariborska kaša se ni skuhala in prismodila v Vatikanu. Tudi pojedli jo bomo v Sloveniji, zato je nujno, da zadevo tu analiziramo in da tu dobi epilog, vključno z morebitnimi sankcijami.
Če se ozremo po svetu, bomo videli, da so nemški škofje zelo hitro v Limburg poslali strokovnjake, ki pregledujejo škofove posle in jih pospremili z obljubo, da bodo ukrepali, če se pokažejo nepravilnosti v njegovem ravnanju. Hkrati so objavili podrobna finančna poročila svojih škofij. Zaupanje javnosti je veliko več vredno kot poslovna ali administrativna skrivnost. Škofje v Združenih državah so v proces odločanja o duhovnikih, ki so obtoženi zlorab mladostnikov, vključili kompetentne laike. Odpovedali so se zaupnosti in so oblast pripravljeni deliti s komisijo, ker sta dobrobit mladostnikov in zaupanje v Cerkev pomembnejša od pretoge interpretacije kakšnega člena v cerkvenem zakoniku ali kakšnega – sicer povsem legitimnega in veljavnega – načela o škofovi avtonomiji in “neomejeni” oblasti. Skratka, mehanizmi nadzora in konzultacije obstajajo in delujejo. Jih bomo po bridki izkušnji začeli uporabljati tudi pri nas?
