Vsake parlamentarne volitve navadno prinesejo za seboj tudi takšne in drugačne analize rezultatov oz. interpretacije, zakaj je nekdo zmagovalec in/ali poraženec. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Čeprav v pogojih proporcionalnega volilnega sistema, kot ga imamo v Sloveniji, z volitvami nobena od strank, ki pride v parlament, nima zagotovljenega zmagovalnega statusa, pa so si ocenjevalci enotni, da je največja zmagovalka drugih zaporednih predčasnih volitev Stranka Mira Cerarja, ki je celo presegla rezultat Drnovškove LDS iz leta 2000. Med zmagovalce se lahko uvrsti tudi DeSUS, ki je tretja med parlamentarnimi strankami in je močno izboljšala svoj položaj glede na prejšnje volitve, ter Združena levica, ki je povsem nov faktor v slovenski parlamentarni demokraciji – in to nikakor ne najmanjši. Med poražence pa ocenjevalci največkrat uvrščajo SDS, SD ter vse dosedanje parlamentarne stranke, ki so izpadle iz parlamenta (SLS, DL, PS). »Srečna« poraženka je morda le Alenka Bratušek, ki je parlamentarni prag ujela tako rekoč »za rep«.
Navadno je po končanih volitvah najprej čas za čustva. In normalno je, da predvsem na poraženi strani pride do izražanja razočaranja. Dostikrat tudi s strani tistih, ki so bili morda pred volitvami tiho. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ni presenetljivo, da se je tokrat tudi med t. i. desnimi volivci znova »usulo« po SDS, torej po pomladni stranki, ki je dosegla drugo mesto, vendar z grenkim priokusom, saj bo imela v primerjavi s prejšnjim sklicem državnega zbora pet poslancev manj (26 vs. 21). To lahko štejemo kot relativni poraz. Nič čudnega, da so se še na isti večer, ko so v javnost prišli prvi neuradni izidi, pojavili različni predlogi, ki jim morda ne moremo odrekati dobronamernosti, so pa vsekakor plod hude naivnosti in nerealne ocene položaja. Predvsem velja omeniti teze, da naj se predsednik SDS Janez Janša umakne s predsedniškega položaja, da je doslej samo uničeval desnico in da s takšnim voditeljem ni mogoče dobiti večine. Zanimivo, pred volitvami takšnih predlogov ni bilo mogoče slišati, nato pa so začeli rasti kot gobe na dežju. Nekatere kritike je bilo mogoče razumeti celo tako, da je Janša kriv tudi za ne preveč prepričljiv izid NSi ter za izpad SLS iz parlamenta, s čimer je slovenska pomlad v parlamentu spet oslabljena.
Kaj je v tej zgodbi res in kaj ne?
Kaj je v tej zgodbi res in kaj ne? Ko se lotimo ocen volilnih rezultatov, ne moremo ignorirati družbenega in političnega konteksta, v katerem so bile izvedene volitve, pa tudi ne splošnega položaja slovenskega družbenega sistema. Zanj je značilna, kot sem že nekajkrat omenil, globoka asimetričnost. V Sloveniji ni normalnih pogojev tržnega gospodarstva, prav tako tudi ne evropskih standardov pluralnosti medijev, da seveda ne govorimo o stanju pravosodja. Na kratko lahko rečemo, da je Slovenija država nedokončane in neuspešne tranzicije, zaradi česar je demokracija močno deformirana, celo pohabljena. Že leta 1990, ko smo imeli prve demokratične volitve, je dr. Lovro Šturm opozoril na dejstvo, da te volitve niso bile izvedene pod normalnimi pogoji, saj so v tedanji, še stari samoupravni ureditvi potekale volitve v tri zbore tedanje republiške skupščine: v družbeno-politični zbor, zbor občin ter zbor združenega dela. Predvsem slednji je bil problematičen, saj je temeljil na stari socialistični korporativni matrici, preko katere so v zakonodajno telo sicer prihajali formalno strankarsko neopredeljeni ljudje, ki pa so bili vseeno vdani starim centrom moči. Zaradi tega je imela zmagovalna koalicija Demos, ki je zmagala z minimalno večino v pogojih zaprtosti medijskega prostora (kar je bil velikanski uspeh), velike težave, ko je morala »spraviti skozi« nekatere zakone, ki so bili pomembni za osamosvojitev Slovenije. Toda takrat so demokratične stranke nastopile enotno, čeprav v oteženih okoliščinah, tokrat pa so razmere še precej težje, saj je neenakost na izhodiščnem položaju precej izrazita. To neenakost lahko ponazorimo tako, da si predstavljamo tek na tisoč metrov, pri čemer en tekmovalec starta s startne črte, drugi pa sto metrov pred ciljem. Razlika med njima je devetsto metrov. Če štartata oba naenkrat, je jasno, da bo tisti drugi veliko prej dosegel cilj. Toda ali ju bomo obravnavali z enakimi merili, če sta tek začela z različnih mest? Prav to se namreč dogaja v Sloveniji – da namreč mnogi terjajo obravnavo vseh političnih akterjev z enakimi vatli, neupoštevajoč dejstva, da v slovenski družbeni konstelaciji velja stanje izhodiščne neenakosti.
Privilegiran položaj med tekači
Približno takšen privilegiran položaj, kot je opisan v primerjavi s tekači, je imel Miro Cerar, saj je v svoji programsko neizraziti paradigmi poudarjal predvsem moralnost in neideološkost, medtem ko mu mediji tako rekoč niso postavljali neprijetnih vprašanj, pač pa so ga že od vsega začetka že vnaprej razglašali za zmagovalca. Javnomnenjske raziskave so tako ves čas kazale veliko prednost Cerarjeve stranke. Seveda je jasno, da sta si tako SMC kot SDS privoščili tudi piarovske nerodnosti ter spodrsljaje – za SDS denimo nastopi v zadnjih televizijskih soočenjih pred volitvami, ko se je pokazalo, da podpredsednik stranke Zvonko Černač ni bil ravno kos zahtevnemu izzivu (predvsem njegov nastop v četrtek zvečer pred volitvami so kritizirali celo mnogi simpatizerji SDS). Tu seveda ne gre toliko za marketinško tehniko, pač pa za osebni težavo posameznih članov ožjega vodstva SDS. Ker so kot vidni člani v medijskem prostoru daleč najbolj napadane stranke precej ranljivi, so se pogosto odzivali zelo čustveno in manj racionalno, kot bi pričakovali. Torej povsem v skladu s pričakovanji režiserjev iz ozadja, ki imajo zelo dobro naštudirane šibke točke SDS. Zato ne preseneča, da je glede napovedi prevzema funkcij v državnem zboru SDS že nekaj dni po volitvah bolj diplomatsko stopila korak nazaj. Škoda pa je, da lahko takšne poteze naredijo dodatno uslugo tistim, ki bi to opcijo ali izbrisali ali pa jo kako drugače onemogočili in tako odstranili še zadnjo oviro.
Vendar ta nerodnost ni bil poglaviten razlog, da je SDS močno zaostala za SMC. V enem od junijskih soočenj, še pred Janševim zaporom, je v meritvah javnega mnenja Janša »povozil« Cerarja. In zdi se, da so botri, ki so režirali potek volitev, računali prav na to, da Janša z zaporno kaznijo fizično ne bo mogel biti prisoten v kampanji. Navsezadnje je bil tudi čas izvedbe volitev dobro načrtovan in usklajen s pravnomočnostjo obsodbe v zadevi Patria ter pozivom Janši na prestajanje kazni. Naj spomnimo, zakaj je v resnici sploh padla vlada Alenke Bratušek – to se je zgodilo po simuliranem spopadu med Bratuškovo in Zoranom Jankovićem, podobno kot leta 2011, ko je tedanjo vladno koalicijo spodnesel tedanji prvak Zaresa Gregor Golobič. Izkazalo se je, da je bil spor Bratušek-Janković le predstava za javnost, kar se je pokazalo tik pred volitvami, ko je Janković, sicer voditelj preostanka Pozitivne Slovenije, nenadoma spet podprl Bratuškovo. In v tistem hipu je postalo tudi jasno, zakaj so se še ne tako dolgo nazaj zgodili skrivnostni obiski Milana Kučana v vladni pisarni.
Naštete okoliščine torej pojasnjujejo, v kakšnih pogojih smo volili Slovenci. Največja opozicijska stranka je bila v finišu predvolilne tekme hendikepirana. Ne samo zaradi fizične odsotnosti Janše na soočenjih, pač pa tudi zaradi učinka odločitev domnevno »neodvisnega« pravosodja o Janševi domnevni krivdi, kar je seveda pustilo posledice pri obnašanju strankarsko manj profiliranih (t. i. sredinskih) volivcev. Če je v očeh večjega dela slovenske javnosti Janša »lopov«, ker je bil pač pravnomočno obsojen, je bilo jasno, da je bilo dobrih dvajset odstotkov, ki jih je dosegla SDS, v danih razmerah še vedno zelo soliden rezultat, saj je imel nasproti Cerarja, ki je zelo poudarjal moralno čistost (Cerarjevo veliko premoženje je bilo, podobno kot leta 2011 pri Jankoviću, prikazano celo kot krepost, nasprotno pa je to pri Janši prikazano kot zločin). Je pa legitimnost splošnega izida volitev precej okrnjena. S tem pa pridemo do naslednje točke nesporazuma. Nekatere je namreč zmotila formulacija SDS o nelegitimnosti volitev. Morda je poanta v tem, da slovenska javnost tega pojma ne razume najbolje in je pojem »legitimnost« razumela v smislu, da SDS oporeka veljavnosti volitev. Že pred volitvami so namreč nekateri mediji širili špekulacije o tem, da bi novoizvoljeni poslanci utegnili vrniti poslanske mandate, kar pa so v SDS odločno zanikali. Da bi razumeli, kaj je legitimnost, se spomnimo, kako je državni zbor leta 2000 z dvotretjinsko večino v ustavo »zabetoniral« proporcionalni volilni sistem. Odločitev je bila legalna in veljavna, saj je bila izpeljana proceduralno pravilno. Vendar pa ni imela legitimitete, saj je bil na referendumu štiri leta prej izglasovan dvokrožni večinski sistem, medtem ko ustava do tedaj ni predpisovala, kakšen volilni sistem naj se uporablja, saj je to področje urejal zakon. Od ustavne spremembe dalje pa je to vprašanje urejala (tudi) ustava, odločitvi pa je pritrdila tudi t. i. Beneška komisija. Morda se bo kdo spomnil, da je SDS (tedaj še Socialdemokratska stranka) tudi tedaj opozarjala na nelegitimnost volitev in je na enem od kongresov celo sprejela sklep, da se volitev, ki ne bodo izvedene po sistemu, kot so ga izglasovali volivci na referendumu leta 1996, ne bo udeležila. Ko je bilo jasno, da ta projekt ne bo uresničljiv, je pred volitvami še enkrat sklicala izreden kongres (!), da je preklicala to odločitev in se udeležila volitev po sistemu, kot ga je začrtala sprememba ustave. SDS torej tedaj (kot tudi sedaj) ni oporekala veljavnosti (legalnosti) volitev, pač pa je pod vprašaj postavljala njihovo legitimnost.
Večni »enfant terrible« slovenske politike
Na koncu pa se pomudimo še pri oceni, da je potrebna menjava na vrhu SDS. Vsaka taka menjava je najprej interna zadeva stranke oz. delegatov na kongresu. Na splošno velja, da ni najbolj normalno, če eno stranko več kot dvajset let vodi en in isti človek, a prav tako ni normalno, če se v petih letih vodstvo stranke zamenja dvakrat ali trikrat. Vsekakor pa bi se v povsem normalnih razmerah tudi znotraj SDS v času od njene ustanovitve dalje verjetno zamenjalo že več predsednikov. Vendar je slovenski položaj zaradi karakteristik, ki sem jih opisal že v uvodu, zelo poseben. Ne bom v podrobnosti opisoval, kakšno nevarnost predstavlja Janša za stare centre moči (ta fenomen je namreč zelo dobro orisal Drago Bajt). Nekaj pa je jasno: v sedanji politični konstelaciji je Janša, ne glede na karakterne slabosti (tudi če jih ne bi imel), zelo moteč element. Nekateri simpatizerji slovenske pomladi pri tem nekritično nasedajo mefistovskim prišepetovalcem, češ z Janšo nikoli ne boste dosegli več kot dvajset odstotkov, nikoli ne boste sestavili vlade. Vendar naj ob tem spomnim, da je Janševa SDS pred desetimi leti zmagala na volitvah, pri čemer so k temu prispevale tudi ugodne okoliščine: Ropova LDS je tedaj razpadala na prafaktorje, na obzorju ni bilo nobene t. i. instant stranke po modelu Mira Cerarja, SDS pa je nekoliko več pozornosti posvečala gospodarskim vprašanjem. Paradržavi se je takrat dejansko zgodil velik zdrs, saj ni pravočasno ukrepala in preprečila zmage najnevarnejšega nasprotnika. Nato pa se je izkazalo, da Janševa vlada dejansko v rokah ni imela dosti več moči kot v letih 1990-92 Demosova vlada, saj ni imela praktično nobenega nadzora nad družbenimi podsistemi, ki so jih krmilili (in jih še krmilijo) stari centri moči. Vsak poskus resnih reform se je končal z medijsko ofenzivo ter uporom sindikatov. Poleg tega pa je bila v obeh desnosredinskih koalicijah tudi DeSUS, ki je s svojo socialistično usmerjenostjo pomenila pomemben faktor zaviranja reform. Vsako odstopanje od njenih pogojev je pomenil tveganje za razpad koalicije.
Povedano drugače: desnosredinske vlade so bile do sedaj v razmerah, kakršne imamo v slovenski družbi, skoraj brezzobi tigri, čeprav jim je po drugi strani uspelo ukrotiti posledice socialističnega gospodarjenja (beri: zadolževanja). To pa je tudi pomemben razlog, zakaj SDS ne računa, da bo v nespremenjenih pogojih še kdaj prevzemala krmilo vlade. Sama vlada namreč ne more reformirati družbenih podsistemov, razen če stranka dobi dvotretjinsko večino v parlamentu, kar pa je v pogojih sedanjega volilnega sistema misija nemogoče. Zato je povsem razumljivo, da SDS svojo politiko gradi dolgoročno, tj. na očiščenju in preobrazbi celotnega družbenega podsistema, kar pa bo očitno mogoče šele takrat, ko se bo za to odločila večina državljanov. Verjetno šele po tistem, ko se bo ta večina znašla v položaju, ko ne bo imela več kaj izgubiti, in bo nosilcem paradržavne družbene moči izstavila račun. Dosedaj največja opozicijska stranka – verjetno bo ta položaj obdržala tudi v novi sestavi državnega zbora – bi lahko že prej pragmatično in celo oportunistično zamenjala predsednika. Vprašanje pa je, kaj bi s tem dosegla, morda zgolj nadaljevanje nikoli končane zgodbe tranzicije. Govorjenje o paradržavi ter nenormalnosti slovenske demokracije morda res ni popularno početje, je pa to začetek nujne poti do prenove slovenske družbene realnosti. In verjetno se bo šele sčasoma izkazalo, da je večni »enfant terrible« slovenske politike v resnici ogledalo nedokončane slovenske tranzicije in vseh njenih anomalij. Zato pa bo Janša skupaj s SDS vsaj še nekaj časa obravnavan skrajno negativno in pravi čudež je, da kljub odprtim frontam lahko zdrži s podporo, ki sedaj znaša približno petino volilnega telesa (primerjalno gledano: NSi, ki je svojo politiko v zadnjem času gradila prav na distanciranju od Janše, je kljub temu, da je imela zagotovljen mir pred napadi z leve, dosegla precej slabši izid, ne glede na ambicije, da postane vodilna stranka na desni sredini).
Epizoda t. i. retro-tranzicije
Če torej zaokrožimo oceno rezultatov zadnjih volitev, je jasno, da gre dejansko za epizodo t. i. retro-tranzicije, torej vračanja v obdobje pred letom 1990, seveda ob pomoči »novih obrazov« in navidezni neideološkosti. Očitno pa bo to tudi zadnji mandat tranzicijske levice pred velikim finalom tranzicijskega spopada, saj je jasno, da paradigma demokratičnega socializma ni del rešitve, ampak del problema. Slovenski državljan se bo moral končno vprašati, zakaj prejema nizko plačo/pokojnino, zakaj toliko mladih odhaja v tujino, zakaj toliko sodnih zaostankov in zakaj si lahko polnijo žepe pripadniki vedno enih in istih omrežij. In seveda tudi, kam izginja davkoplačevalski denar, ki bi ga lahko namenili denimo za vlaganje v razvoj cestnega omrežja. Ko si bo večina (!) državljanov začela postavljati konkretna vprašanja o vsem tem in se ne bo več zadovoljila s tem, kako bi z drobtinicami z bogatinove mize nahranila nekaj lačnih otrok, bo verjetno tudi prišlo do preobrata. Upajmo le, da ta preobrat ne bo terjal žrtev, tako kot v Romuniji leta 1989.
Seveda pa to ne odvezuje vodstev pomladnih strank, da opravijo temeljito samorefleksijo in popravijo šibke točke svojega javnega nastopanja. Predvsem pa je pomembno vedeti, da so desnosredinske stranke vedno pridobivale takrat, ko so nastopale enotno. Morda je tudi na tem področju priložnost za nov začetek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
