Kaj nas (še) združuje?

Dogajanje na proslavi dneva državnosti prejšnji petek je bil ves teden predmet komentarjev in ostrih reakcij. Še najbolj moder se mi je tokrat zdel molk predsednika Republike, ki spornega besedila ni želel komentirati in je imel – za človeka njegove politične provenience – ob isti priložnosti povsem sprejemljiv in na trenutke celo zelo dober govor. Velja ga pogledati pobliže!

Predsednikov korak naproti

Predsednik se je med drugim spomnil številnih prispevkov civilne družbe, njenih organizacij, gibanj in voditeljev, ki so pred osamosvojitvijo izoblikovali intelektualno in politično podlago naše neodvisnosti ter izrazil hvaležnost vsem, ki so po osamosvojitvi vodili državo na nove ravni razvoja in v nove kakovosti našega bivanja. Nedvomno lahko v obeh kategorijah prepoznamo predvsem ljudi pomladnega kova. Šel je celo tako daleč, da je dokončni zaton komunističnega sistema in njegove preživete ideologije (ne pozabite, da je v tej ideologiji bil vzgajan) označil z besedami To je bilo dobro…

Pohvalno je, da se je kritično izrekel o obdobju nebrzdanega pohlepa, finančnega rokohitrstva in, pri nas, v Sloveniji, prilaščanja nekdanje družbene in državne lastnine…. slepega hlepenja po bogastvu in oblasti, neodgovornega zadolževanja, nepravičnosti in korupcije, nekulturnih ravnanj in strankarskih preigravanj. Pravilno je dodal, da gradbeni zlom v kakšni tuji državi ne upravičuje naših gradbenih polomov in zlasti ne upravičuje sramotnega ravnanja z delavci propadlih gradbenih podjetij. Prav tako se je zavzel za več Evrope, kar je za Slovenijo nedvomno prava pot.

S predsednikom Republike bi lahko polemizirali, o vzrokih za naše zagrizeno nadaljevanje kulturnega boja. Težko se je tudi strinjati z njegovo tezo, da pri naših sedanjih problemih ne gre za splošno moralno krizo evropske civilizacije in naše družbe ter za krizo vrednot: kristjani to vidimo drugače. In če smo že pri krščanstvu, ne prezrimo, da je predsednik Republike tokrat v govor uvrstil celo plemenitost krščanske ljubezni (in jo – no, ja – postavil ob bok udarniškemu zanosu!); hvalevreden je njegov poudarek solidarnosti in socialni koheziji (vprašanju, ki so ga vsi naši dosedanji predsedniki države – vključno s sedanjim –  premalo videli kot najpomembnejšo nalogo svoje funkcije – namesto ukvarjanja z domačo ali zunanjo politiko).

Zaradi česa nas spoštujejo v svetu?

Kot najpomembnejši je bil v medijih označen njegov stavek o razumevanje in spoštovanju lastne preteklosti: Ne zavrzimo tistega, zaradi česar nas spoštujejo v svetu. Po splošnem prepričanju je tu predsednik mislil na partizanski odpor nacifašizmu, četudi je NOB omenil šele stavek kasneje, po generalu Maistru in TIGR-u. Predsednik je tu napravil napor, želel je biti vključujoč in je posredno celo priznal odporniški primat Primorcev.

V njegovem previdnem izražanju pa se poleg predvolilne pragmatičnosti vendarle skriva dejstvo, da odpor proti okupatorju, na katerega smo lahko ponosni, seveda ni bil samo to – je bil tudi nasilna revolucija, ki je privedla v totalitarizem. Predsednik Republike tudi tu sicer želi narediti napor in nekaj odstavkov naprej zavrne zgodovinsko znane in preživete oblike totalitarizma.

Kjer predsednik Republike ni mogel preko okov razmišljanja, v katerem se je oblikoval, je subtilno skrito v njegovem pozivu k zavračanju vseh vrst totalitarizma. Predsednik pravi, da so stare oblike totalitarizma mrtve, in tu najverjetneje meri na komunizem. V naslednjem stavku pa pravi, da je potrebno paziti, da se ne pritihotapijo nove, ki se kažejo v sovraštvu do tujcev in sleherne drugačnosti, prav tako pa je (takoj naslednji stavek) po mnenju predsednika potrebno zavreči  tudi bolj prikrite poskuse monopoliziranja oblasti in sirenske mike avtoritarnosti.

V prvi vrsti pred predsednikom sta med govorom sedela tudi ljubljanski župan Janković in nekdanji predsednik Republike (in nekdanji vodja ZKS) Kučan, a domnevamo lahko, da govorec sirene vidi okrog Janše. Najsi se v premieru skriva tudi kakšna avtoritarna poteza ali ne, bi Janšo težko povezovali s sovraštvom do tujcev, še manj pa s totalitarizmom. Res je v Evropi danes – tudi v njenih zglednih demokracijah – na pohodu nov populizem, ki je običajno mešanica skrajno desnih pogledov na družbo in skrajno levih na gospodarstvo, podobno kot fašizem in nacizem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Toda ta populizem vendarle še ni zavladal nobeni evropski državi na način, kot je Vzhodni Evropi (in Sloveniji) vladal komunistični totalitarizem, in v domnevno Janševi totalitarni Sloveniji smo vendarle dnevno priča žaljivim, osebno usmerjenim in že kar iracionalnim  napadom na Janeza Janšo, ne pa korakanju v uniformah SDS. Stvari torej niso primerljive.

Primerjati totalitarizme

Kakor seveda ni mogoče povsem primerjati kljukastega križa in rdeče zvezde. V imenu slednje so bili storjeni grozoviti in masovni zločini. Toda avtorji teksta, ki ga je moral prebrati Jernej Kuntner bi morali najti pravo mero in se zavedati, da je pod rdečo zvezdo bil  premagan tudi nacifašizem (in Zahod je to pomoč Sovjetske zveze sprejel). Pod kljukastim križem ni bilo nikoli nič dobrega – nacizem je bil v temelju nasilna ideologija. Slovenci smo se z obema totalitarizmoma soočili, ko je bil tudi komunistični v svoji najbolj nasilni fazi. Toda subtilno razlikovanje med obema je potrebno ohraniti v zgodovinski perspektivi – saj se je nacifašizem enako okrutno znašal nad vsemi Slovenci in pri tem početju ni delal nobene razlike med rdečimi, črnimi, plavimi in ostalimi barvami. In navsezadnje: ogromna večina vseh medvojnih slovenskih protikomunistčnih formacij in ideoloških skupin je enako sovražila nacifašizem in okupacijo kakor pripadniki partizanskega gibanja, četudi so – tako kot marsikje po Zahodni Evropi – bili pripravljeni z okupatorjem (tehnično) sodelovati. Sodobna slovenska desno-sredinska opcija in nasledniki medvojnih protikomunističnih skupin delajo veliko napako, da dediščino odpora proti okupatorju prepuščajo le partizanstvu. Prav tako pa je napačno del zaslug za ubranitev samostojne Slovenije odtegovati levici, ki je v kritičnem trenutku vendarle nedvoumno stopila v bran domovine, kljub poprejšnjim pacifistično in jugoslovansko obarvanim pomislekom.

V četrtkovi jutranji anketi na prvem programu Radia Slovenija so anketiranci odgovarjali na vprašanje, kaj nas Slovence povezuje. Bera je bila skromna: šport, ljubezen do narave, Triglav (morda bi se tu že skregali, ker je bil to tudi simbol kontroverzne PIF-OF)… Sedanja desno-sredinska vlada je žal, zamudila priložnost, da z letošnjo proslavo ob dnevu državnosti (umetniško prijetno in brez velikih stroškov) Slovence poveže okrog samostojnosti.  Predsednik Republike je bil tokrat bolj povezovalen. Toda moral bo precizneje definirati, kaj je tisto, zaradi česar nas spoštujejo v svetu: da, zaradi odpora; ne, zaradi komunistične revolucije. Jasno ločnico med obema morata postaviti “obe” strani.