»Kolaboracija ne more biti vrednota. Če bomo končno premogli moči, da napravimo ta zahteven korak, potem bo tudi dostikrat izrečeno obžalovanje, da je brat dvignil roko nad brata, dobilo svojo pravo vsebino, v katerem ne bo vrednotnega relativiziranja dejanj enega ali drugega z mislijo na njihove različne motive,” je poudaril letošnji slavnostni govornik Milan Kučan na spominski slovesnosti, posvečeni spominu na uničenje partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med roško ofenzivo leta 1942.
Partizan izdal zatočišče ranjencev v jami
Žal pa je zamolčano, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala od 24. julija do 29. avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano. Je pa vsekakor pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka. V Sadolu so pobili štirinajstih talcev in požgali vas Travnik. Najmanj nenavadno pa je pri tem to, da ni nobenega obeležja. Tudi ne obstaja niti en zapis o partizanki, ki je s svojim dejanjem, lahko bi celo rekli, »samomorilskim junaškim dejanjem«, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
V hajki so Italijani odkrili tudi skrito zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Lokacijo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli. Oba sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
Milan Kučan niti ne omeni državljanske vojne, problematizira le kolaboracijo
Žalostno je, da je Milan Kučan kot edino problematično v govoru navedel kolaboracijo, a je zatajil, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je dvignil roko nad brata protirevolucionarja, ki so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija, kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je protirevolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota.
Milan Kučan v govoru niti ne omeni državljanske vojne. Problematizira le kolaboracijo, kot da je bila izraz navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda, ko naj bi ta del naroda izdal samega sebe. Kučan torej pravi: »Kolaboracija ne more biti vrednota.. Napravimo ta korak, da bo tudi izrečeno obžalovanje, da je brat dvignil roko nad brata, dobilo svojo pravo vsebino“.
Menim, da pot do tega vodi le preko priznanja obeh strani, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja.
Pozabljeno brezno Žiglovica na Mali gori pri Ribnici
Kako daleč je zbližanje nasprotij iz državljanske vojne, kaže tudi to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline. Ti so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi iz doline so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika. Niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To pa ni kultura, ki je vzpodbudna za napredek naroda. Podvsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:
»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.”
