Živimo v napetih časih, ko nas ogroža premnogo nevarnosti. Zamislimo si, da bi nas Jezus, podobno kot slepega Bartimaja pred Jeriho, sedajle vprašal: “Kaj hočete, Slovenci, da vam storim?” Kaj bi mu odgovorili? Najbrž bi ga prosili, naj nas čim prej reši strašnega covida in nam nakloni zdravje, mir in blaginjo. Verjetno bi pomislili tudi na usodno razklanost v našem narodu in ga prosili za spravo in rodovitnost odnosov.
Jezus, daj nam, Slovencem, da bi spregledali!
Za Bartimaja vemo, da je skočil pokonci in pohitel k Jezusu, ko je slišal, da ga ta kliče. Brez dvoma bi živo srečanje z Jezusom tudi nam pognalo kri po žilah. Tako kot je Bartimaj odvrgel svoj plašč, bi od navdušenja morda tudi od nas odletele stare stvari. Da bi daleč proč odvrgli besede in dejanja, ki ne varujejo niti ne grejejo, ki ne gradijo, ne plemenitijo niti ne ustvarjajo sožitja. Kaj ko bi Bartimaju sledili še v njegovi prošnji in tudi mi rekli Jezusu: »Rabuní, daj nam, Slovencem, da bi spregledali!«
Da bi uvideli dragocenost ljubezenskih razmerij med ljudmi, Bogom in svetom in da bi se nam tako odprle doslej neznane perspektive pri obravnavanju naše boleče preteklosti. Morda bi nas spomnil na zgled sv. Frančiška Asiškega, ki ni prav nikogar izključeval iz svojega srca. Ni zaničeval zaničevalcev, marveč je izkazoval spoštovanje tam, kjer ni bilo razlogov za spoštovanje. V najvišji meri je ljubil ljudi, ki jih ni bilo mogoče ljubiti.
Tako bi tudi nam lahko Jezus rekel: “Pojdite, vaša vera vas je rešila!” In mi bi spregledali in šli po njegovih stopinjah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
(Iz oktobrskega Magnificata)
