Kaczynski in Orban s svojim pristopom nista uspela prepričati Zahoda, v čem je težava post-komunistične Evrope. To priložnost pa Janševa vlada, ki se lahko pokaže kot zanesljiv prijatelj pravne države v EU, ima, da Zahod prepričljivo opozori na specifične probleme pravne države v Srednji Evropi.
Predsednik Trump je v minulih dneh javno podprl republikansko naravnane protestnike, ki so v nekaterih (demokratsko vodenih) ameriških zveznih državah zahtevali odpravo omejitev gibanja, uvedenih zaradi epidemije Covid-19. Tem demonstrantom je – po demokratski interpretaciji – svoboda gibanja pomembnejša od možnosti za okužbo in, v skrajnem primeru, pomembnejša celo od smrti drugih zaradi te okužbe.
V Evropi se z najbolj rahlim režimom omejevanja svoboščin ponaša Švedska, ki jo vodi socialdemokrat, toda levica je na oblasti tudi v Španiji in Italiji, kjer imajo najstrožje omejevalne ukrepe, saj sta državi tudi najbolj prizadeti v Evropi.
V naši domovini, ki je še v marsičem evropska posebnost, levica skrupulozno secira zmerne epidemiološke ukrepe vlade in se predstavlja kot varuhinja svobode – ob tem, da je tudi varuhinja vrednot prejšnjega režima, ki so mu bile klasične svoboščine del buržoazne ideologije.
Stroka izraža dvome v vladne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe
Da bi bil paradoks še večji in Slovenija še bolj posebna, zadnje meritve javnega mnenja – še pred zadnjimi razkritji o nepravilnostih pri nabavi medicinske opreme – kažejo visoko podporo Janševi vladi. Sam se sicer bolj nagibam v smeri interpretacije nezrelosti slovenskega javnega mnenja, ki podpre tiste, ki jih vidi na televiziji oz. iz strahu pred vsakokratno oblastjo. Gotovo pa je res, da Slovenci cenijo krizni menedžment, ki ga uspešno izvaja sedanja vlada.
Toda medtem ko Trumpovemu omalovaževanju epidemioloških ukrepov oporeka ameriška stroka, je – glej ga zlomka – pri nas stroka tista, ki izraža dvome v vladne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe. Seveda je dovolj pametna, da jim ne oporeka kar povprek in frontalno. To počne premeteno in tu in tam spušča drobne pomisleke o potrebnosti domnevne ostrine ukrepov, ki relativizirajo napore vlade. Če nam bo zaradi vladnih ukrepov uspelo prebroditi prvi val epidemije brez prehudih žrtev, je za opozicijo to še bolje – saj ji bo, paradoksalno, še lažje in na videz še bolj upravičeno kritizirati domnevno preostre, nepotrebne ukrepe vlade; dejanske in domnevne nepravilnosti pri nabavi medicinske opreme bodo še toliko bolj bodle v oči.
Medijska svoboda na Zahodu ogrožena zaradi dezinformacij, na Vzhodu jo ogroža nesrečna dediščina komunizm
Temu seveda sekundirajo naši mediji, a kaj ko prihajajo v nasprotje s samim seboj, ko v isti sapi kritizirajo Trumpovo zadržanost do omejitev gibanja. Te kontradikcije si seveda ni moč razložiti drugače kot z dominacijo levice v medijih, pa tudi v državnih ustanovah in t.i. stroki.
To levo dominacijo je imel gotovo v mislih vladni Urad za komunikacije (UKOM), ko je pred kratkim prek zunanjega ministrstva v Strassbourg odposlal pojasnilo k očitkom o vladnih pritiskih na javno RTV. Ne bodimo naivni: očitki so bili deležni pozornosti Sveta Evrope zato, ker ta jemlje resno mednarodne novinarske organizacije (ki tovrstne pritožbe lahko objavljajo na posebni spletni platformi), te organizacije pa spet (naivno) jemljejo resno naše novinarje. (Napačno) namreč predpostavljajo, da so – kljub pol stoletja avtoritarnega komunističnega sistema in le na pol uspeli tranziciji – tudi v Sloveniji v treh desetletjih vzniknili resnično svobodni mediji z neodvisnimi novinarji, katerim je moč verjeti na besedo.
UKOM jih je presenetil z odgovorom, ki – seveda popolnoma upravičeno – pojasnjuje, da temu ni tako. Priznajmo pa, da besedilo ni najbolje pripravljeno: zapis preveč zrcali dolgoletni opozicijski položaj SDS. Predvsem pa bi njegovi avtorji (in vlada) lahko primer izkoristili za mednarodno pobudo (znotraj Sveta Evrope ali znotraj Evropske unije) za širok razmislek o medijski svobodi v Evropi danes: na Zahodu jo ogrožajo zlasti dezinformacije, vsaj v delu Vzhoda pa nesrečna dediščina komunizma.
In tudi za pobudo doma: kaj če bi, na predlog vlade, predsednik Republike sprožil javno razpravo o tem, kje smo – čisto zares in ne glede na zgage – z medijsko svobodo danes v Sloveniji?
Sloveniji se Kaczynski in Orban ne moreta zgoditi
Tudi tu je namreč Slovenija, kot sem že zapisal, posebnost, saj se nam Kaczynski in Orban ne moreta zgoditi. Ni mogoče dobiti 51 % Slovencev za nacionalistični ali patriotski projekt po vzoru nostalgije za pred-Trianonsko Madžarsko. Pač pa je moč najti takšno večino za ohranitev napisa “Naš Tito” na Sabotinu – to je skrajni domet slovenskega nacionalizma, ki je izrazito levo in jugoslovansko obarvan.
Nam se ne more zgoditi Kaczynski, ker se krepka večina Slovencev zmrduje nad vsem, kar zgolj diši po katoliškem. No, priznati moram, da je ta večina pokazala doslej nepoznano strpnost do redne tedenske maše na javni TV. Strahovi poslanca Matjaža Nemca po vzponu slovenskega populizma in naslanjanja na Višegrajce so torej krepko pretirani, pravzaprav fantazme.
Velja pa tudi obratno: na Poljskem, Češkem, Slovaškem in celo na Madžarskem boste (še vedno) našli relevantne opozicijske ali preprosto neodvisne medije. Ali pa kdo zna (z izjemo Družine in radia Ognjišča) pokazati na slovenski medij z omembe vrednim vplivom na javno mnenje, ki ga kontrolira desno-sredinska opcija? Hkrati pa je potrebno kritično priznati, da nišni novi mediji desno-sredinske orientacije, s par izjemami, tudi niso novinarski vzor. Glede medijev nam je izrazito nenaklonjena tudi naša majhnost, zaradi česar je izredno težko napraviti naše medije ekonomsko vzdržne.
Kar nista uspela Kaczynski in Orban, bi lahko uspelo Janši
Toda prav zaradi te nezmožnosti orbanizacije ali kaczyinizacije, ima Slovenija (in tudi aktualna vlada) precej edinstveno možnost – ob razumevanju za pomisleke Višegrajcev – v vlogi privrženke skupine EU držav, ki poudarjajo pomen vladavine prava v EU. Kaczynski in Orban namreč s svojim pristopom nista uspela prepričati Zahoda, v čem je težava post-komunistične Evrope – še posebej ne, ko sta se preveč navezala na udobno, Orban celo dvotretjinsko večino.
Za dve stvari gre: vladavina prava kot vrednota v EU in vladavina prava kot vrednota znotraj držav članic. Levemu populizmu, pristranosti in nizki kakovosti sodstva, kakor tudi stanju v naših medijih se lahko zoperstavimo le z načeli pravne države. V nasprotju z načeli pravne države namreč niso le dejanski in namišljeni oblastni popadki nekaterih višegrajskih voditeljev (kakor trdi levica), ampak tudi slabo in pristransko delovanje sodstva, nerazčiščeni zločini prejšnjega režima in nelegitimni vpliv starih struktur na medije.
Janši spogledovanje z Orbanom ne koristi: po nepotrebnem zbuja na Zahodu pomisleke, da je slovenska desna sredina tista, ki ima pri nas težave s pravno državo, ko pa je v resnici to levica. Priložnost, ki jo Janševa vlada ima je, da se pokaže kot zanesljiv prijatelj pravne države v EU, a da hkrati Zahod prepričljivo opozori na specifične probleme pravne države v Srednji Evropi. Kar nista uspela Kaczynski in Orban, bi – z drugačnim pristopom – lahko uspelo Janši. Absolutne večine za SDS se ne njemu, ne naši levici ni potrebno bati.