Demokratična odločitev britanskega volilnega telesa, da zapusti Evropsko unijo, me ne preseneča, medtem ko so se prebivalci celinske Evrope šele pred kratkim sploh zavedeli te možnosti in jih je rezultat zdaj presenetil.
To se je pripravljalo že vrsto let in sam sem prišel do mnenja, da je za Združeno kraljestvo to edina pot naprej.
Razlogi za izstop iz EU
Obstaja več ključnih dejavnikov, zakaj se je to zgodilo.
1. Zaradi zgodovine britanske demokracije je Velika Britanija precej drugačna od celinskih držav.
2. Pravni sistem v VB je v temelju drugačen.
3. Birokratska in politična narava EU, ki si prizadeva za vse več in več moči na sredini.
4. Želja ustvariti zvezno republiko Evropo, večinoma po nemškem modelu.
5. Gospodarska stagnacija, ki jo je povzročil evro.
6. Erozija nacionalne suverenosti.
Obstaja seveda še veliko drugih dejavnikov, kot so razsipnost Bruslja, neučinkovitost birokracije, neuspeh, da bi po večletnih prizadevanjih docela potrdili računovodske izkaze, in ne nazadnje čedalje bolj diktatorski odnos Bruslja.
Najpomembnejši je bil verjetno neuspeh, da bi razmislili o reformah in se jih lotili, ne pa da se odgovor na vsako težavo išče v globljem povezovanju in večjem podrejanju.
Ko so se Britanci pred 40 leti zadnjič odločali o članstvu v projektu evropske integracije, so glasovali za Evropsko gospodarsko skupnost. Niso glasovali za čedalje več politične oblasti, ki izginja v črni luknji Bruslja. Posledično je smer, v katero se je EU pomikala in se pomika še naprej, povzročila, da se je čedalje več Britancev, ki so ji bili naklonjeni, od nje odvrnilo. Ne nasprotujejo samo konceptu čedalje globlje povezanosti, ampak so tudi proti hitrosti, ki povzroča napetosti povsod v Evropi, in proti tako imenovani vedno tesnejši zvezi.
Način, kako se to vsiljuje, je nasprotje britanskega prepričanja o postopnem razvoju. To ponazarja dejstvo, da so ZDA potrebovale 240 let, da so prišle do tja, kjer so zdaj kot zvezna država. In v resnici ZDA mnoge zadeve še vedno prepuščajo posameznim zveznim državam, medtem ko je EU že zdaj prevzela mehanizem osrednje oblasti. Sladke in prijateljske besede o subsidiarnosti, ki smo jih poslušali mnogo let, so bile samo to, »besede«. Zato vse več zakonov in predpisov nastaja v Bruslju. Splošne ocene o odstotku novih zakonov, ki jih ne sprejemajo suverene države, se gibljejo med 50 in 70 odstotki.
Gospodarstvo EU že mnogo let poteka v smeri katastrofe, še zlasti po uvedbi evra leta 1999. Zgodnja leta trgovinskega bloka so bila leta rasti in blaginje. Leta politično centralističnega razvoja po 1999 pa so bila v mnogih pogledih negativna: pičla gospodarska rast, naraščanje brezposelnosti, zlasti med mladimi, nesposobnost spopadanja z globalizacijo ter vzpon vrtoglavih zaslužkov bančnih in poslovnih elit v vseh državah ter birokratov in politikov v Bruslju, za katere se vse zdi, da živijo v mehurčku.
Ne sme nas presenečati, da se navadni moški in ženske, ki so trpeli pod tem režimom, upirajo.
Ne samo v Združenem kraljestvu, tudi v mnogih državah EU se navadni moški in ženske upirajo in vidimo, kako politiki še zlasti izgubljajo stik z množicami ljudi, ki so obdavčeni bolj, kot so bili kadarkoli v zgodovini.
Resnična ljudska demokracija
Rezultati referenduma v Veliki Britaniji to dihotomijo zelo dobro ponazarjajo. Območja, ki so glasovala za to, da država ostane v EU, so na jugovzhodu, ki je imel gospodarske koristi, ker leži v »zlatem gospodarskem trikotniku« EU, ter še eno ali dve območji zunaj tega. Na Škotskem je 60 odstotkov ljudi glasovalo za obstanek v EU in 40 odstotkov za odhod, toda to je poseben primer zaradi nacionalističnih teženj. Kljub temu je presenetljivo, da je slabih 40 odstotkov glasovalo za odhod, čeprav so vse politične stranke na Škotskem svoje privržence pozivale, naj glasujejo za obstanek.
Začuda je dejstvo, da so starejše skupine glasovale za odhod, navedlo nekatere komentatorje, da to vidijo kot nepošteno do mladih, ki imajo pred seboj še dolgo prihodnost. Jaz to vidim kot rezultat izkušenj. Čim dlje so državljani doživljali trend in usmeritev EU, tem verjetneje so želeli glasovati za odhod. To je zmaga izkušenj nad upanjem in naivnostjo.
V resnici so vsi glavni deli »vodstvene elite« – večina vlade, glavne politične stranke, sindikati, velika podjetja, javna uprava, cerkveni voditelji, vrh vojske, bankirji, nekdanji spodleteli politiki in mednarodni voditelji – rotili VB, naj ostane v EU. Toda oblast imajo ljudje in VB je resnična ljudska demokracija. Vsaj sodniki so se vzdržali komentarjev, zavedajoč se, da je temelj svobode vladavina prava, in mnogi imajo zadržke glede tega, da bi nad njim prevladali sodniki, ki ustvarjajo politiko v Luksemburgu.
Kampanja strani proti izstopu je bila v mnogih pogledih polomija. Zdelo se je, da je zasnovana na dveh zmotnih predstavah. Prva je bila, da ljudje nikoli ne bodo tako »nori, da bi glasovali za odhod«, druga pa, da jih lahko zastrašijo, da bodo glasovali za obstanek v EU.
To je bilo osnovno nerazumevanje britanske mentalitete in je v resnici delovalo proti kampanji za ostanek. Britanci se ne dajo zlahka zastrašiti – vprašajte Hitlerja in Napoleona. Označevati kampanjo za odhod za noro in njene privržence za neumne, je bilo tudi naduto. Prikrite in včasih odkrite grožnje celinskih politikov, da nas bodo v primeru odhoda obravnavali slabše kot Srbijo ali Turčijo in nas bodo kaznovali, so samo potrdile naše dvome do obstanka v družbi takih ljudi. Tudi obrekovanje voditeljev kampanje za odhod pri spodobnem človeku z ulice ni delovalo, ampak je v resnici v njegovih očeh zmanjšalo ugled voditeljev kampanje za obstanek v EU.
Več lahko preberete na demokracija.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
