Kar nekaj časa je trajalo, da smo dočakali iz ust Davida Camerona nekaj, kar bi utegnilo biti podobno opravičilu. Pustimo ob strani, da ga je izrekel v upanju, da bo z njim prodal več izvodov svojih spominov, ki bodo vsak čas izšli. Pustimo ob strani tudi, da je opravičilo polovično. V intervjuju, ki ga je dal Timesu, namreč ni zmogel toliko možatosti, da bi odločitev o razpisu referenduma o brexitu označil za to, kar je, za napako. Še vedno hoče bajati o tem, da je bilo glasovanje “nujno”, in ne da prav svojemu nekdanjemu finančnemu ministru, ki ga zbada s povsem upravičeno besedno “ti in tvoj prekleti referendum”.
Oh, ta presneta čustva
Prav tako so po Cameronovo za sedanjo godljo, v kateri niso le konservativci, marveč celotno Združeno kraljestvo, krivi predvsem drugi, med njimi Boris Johnson. Seveda, vzoren učenec z elitne šole ni nikoli kriv. Vendar naj še enkrat ponovim: da, kampanja zagovornikov izstopa Združenega kraljestva je bila umazana, toda največjo odgovornost nosi tisti, ki je kampanjo povsem po nepotrebnem sploh sprožil in omogočil. Tisti del, ki je še najbolj podoben opravičilu, je Cameronova ugotovitev, da je podcenjeval, kako močna čustva bo referendum o brexitu sprožil.
To stopnjo samokritike pri Cameronu podobnih voditeljih držav Evropske unije redko srečamo. Pa kljub temu je potrebno izraziti začudenje, kako da ministrski predsednik Velike Britanije ni vedel, da je vprašanje odnosa do evropskih integracij temeljna ločnica britanske politike, ob kateri si je zobe polomil še vsakdo, ki je na tej točki hotel napenjati lok. Dovolj bi se bilo spomniti križev in težav Margaret Thatcher, na katero z ustnicami prisega vsak dober torijec, iz zadnjih let njenega mandata.
Seveda Cameron ni povedal, da si je najbrž predstavljal, da bo velik del teh čustev speljal na svoj mlin. Oziroma jih začasno je in relativno večino spremenil v absolutno. Kakšne bodo posledice, je v tistem trenutku odmislil, ali pa se je naivno zanašal, da bo referendumsko kampanjo lahko ohranil pod nadzorom. Zato ni nič pametnejši njegov najnovejši domislek, da bi morda lahko predstavljal izhod iz britanske zagate nov referendum. Priznam, dolgo sem tudi sam gojil takšne upe. Vendar je razkol v britanski družbi, ko je (Cameron, poudarjam) spustil duha iz steklenice, do te mere napredoval, da izid ne glede na predznak v odstotkih ne bi bil bistveno drugačen in da bi v vsakem primeru pustil nezadovoljnih bistveno preveč ljudi.
“Sloveniziranje” na pohodu
David Cameron je pač značilen predstavnik prevladujoče smeri (zahodno)evropske politike našega časa, morda celo “junak našega časa”, a pod narekovaji. Drugače kot generacija njegovih predhodnikov je skupaj s kolegi iz večine zahodnoevropskih držav podlegel trendu, ki bi mu hudomušno lahko rekli “sloveniziranje”.
Kot sem že večkrat pisal, je ena temeljnih zagat slovenske politike, da se v njej predstavniki na oblast dobesedno zalepljene politične opcije zaradi nominalno leve in s tem napredne usmeritve kljub zarjavelosti svoje oblasti in idej predstavljajo kot nosilci napredka, kot avantgarda in s tem na neki način celo (seveda namišljena) opozicija svoji lastni prevladi, saj ustvarjajo, čeprav so vseskozi na vrhu, vtis, kot da za dogajanje v državi (kot “avantgarda”) niso odgovorni. Simbolično se to stanje, kot sem že večkrat nakazal, najbolj pokaže ob vsakoletnem prižiganju prvomajskega kresa na Rožniku, kjer kak viden predstavnik oblasti povsem v duhu jugoslovanskih časov nastopi z dramatičnim protisistemskim in “protirežimskim” nagovorom.
Ampak dolgo je kazalo, da gre za sicer silno nenavaden in za lokalno okolje silno neprijeten pojav, ki pa je vendarle omejen na čudaško Slovenijo in na kakšno z njo primerljivo, praviloma postsovjetsko okolje. V zadnjih letih imamo občutek, da se virus širi. Da so tudi etablirani zahodnoevropski voditelji, kakršen je bil Cameron, odkrili blagodati stanja, v katerem vzpostavljajo sistem in so obenem sami sebi opozicija. Vprašanje varovanja okolja, ki so ga že pred časom spustili v apokaliptične vode, je naslednje torišče, na katerem bodo v tem prizadevanju očitno zelo uspešni.
Pri vsem skupaj vsak pomislek dobrodošlo pokrije grožnja s populizmom, kot v Sloveniji že desetletji vse pokrije grožnja, da bo, če ne bo “po naše”, na oblast prišla resnična opozicija. Pri tem se velikokrat spregleda dejstvo, da so na oblasti in imajo s tem škarje in platno v rokah na zahodu skoraj povsod uglajeni politiki Cameronovega tipa in ne populisti. Kot populisti tudi niso sprejeli odločitve o referendumu o brexitu.
foto: Mark Harrison
