Pot v apatijo

Že dlje časa opažam ihto, nestrpnost, predvsem pa kolektivno negativno nastrojeno držo do vsega, kar je tradicionalno desno. Do voditeljev desne sfere. Saj kdaj tudi sami pomagajo, pa vendar je sedaj šlo čez mejo. Do preprostih ljudi, ki se angažirajo in pokažejo, da jim ni mar, v kakšne tokove gre naša družina. Do medijev, ki jim z danes na jutri ugasnejo frekvenco in sedaj namesto njih tam poslušajo italijanske programe. Super je ta novi svet, kajne? Ko vidiš to srečo novinarjev, ki mrzlično srkajo vsako besedo predsednika vlade, bolj kot ne z odporom, pa dobijo drobtinice opozicijski voditelji, celo mrk se čudežno zgodi, ko spregovori določen voditelj desne opcije. Opravičilo, pojasnilo? Zakaj že?

Zmaga Roberta Goloba na parlamentarnih volitvah je bila pričakovana, saj je ves medijski aparat delal zanj. Večkrat sem poudaril, da ne potrebujemo nobene vladne palače, ker ima vsako novo ime, ki pride na politični parket, že vnaprej določeno zmago. Eno ministrstvo naj bo na POP TV, drugo na RTV Slovenija. Vse delo, ki ga posamezniki delamo na terenu, se razblini kot milni mehurček. Sploh pri zadnjih predsedniških volitvah, ko sem po prvem krogu spoznal, da se bo ponovila zgodba Lojzeta Peterleta, ko je po prvem krogu vodil, potem pa je sledil kolektivni napad nanj in zgodba je bila zaključena. Letos je bilo enako. Kaj, recimo, bi drugega očitali Anžetu Logarju kot to, da je član SDS in da je bil po Dimitriju Ruplu najboljši slovenski zunanji minister? Nobene afere ni imel. V preteklosti zgleden in delaven poslanec, ki je kot predsednik preiskovalne komisije odkrival rabote NLB. Če bereš Vzporedni mehanizem Rada Pezdirja, vidiš in spoznaš Logarjev trud, da bi prišel zadevi do dna. Je bil zaradi tega medijsko nagrajen? Je bil tako medijsko »nabildan«, da bi lahko delal iz tega kapital? Ni bil.

Šel je svojo pot, pot, ki je bistveno težja kot s potrditvijo stranke. A se je obrestovala. Še prej pa, ko sem gledal soočenja, ki to niso bila, sem hitro spoznal, da se bo moral zagovarjati za vse v zvezi z SDS, da ne bosta v ospredju program in vizija predsednika, ki jo je predstavljal. Zato sem že na sredini oddaj preklopil. Zaradi notranjega miru. In narod je še enkrat nasedel medijem, ker so ga neupravičeno povezovali z vsem. Dvignila se je tako imenovana civilna družba, ki s politiko menda nima nič, dela pa politiko. In za politiko. Tako nepošteno se človeku zdi vse skupaj, da čutiš bes v sebi, ker se zavedaš, da je bil Logar blizu, a hkrati daleč.

V zvezi s predsedniško kandidatko Natašo Pirc Musar najbolj bode v oči poravnava z RTV za 70.000 evrov ter izjava, da je na RTV glavni SD. Vse to je hitro pozabljeno. Še zmeraj pa se javnosti uspešno prodajajo bučke, da po RTV lomasti SDS. Si predstavljate napad na človeka desne prominence, ki bi to naredil … Vi si ne, jaz tudi ne … Ampak, Slovenci, kot kaže, oprostimo vse, samo članstva v SDS ne. In to se bo moralo končati. Zahvaljujem se medijem, ker ste pomagali levi kandidatki do zmage. Ne bom razpravljal o njej, ker če imamo spomin zlate ribice, potem smo enostavno obsojeni na to, da lahko na levi strani kandidira tudi Jaka Racman, pa bo izvoljen. Ne zmanjšujem vloge in prispevka Nataše Pirc Musar k zmagi. Tudi ona je bila na terenu. Ampak ne morem se znebiti občutka, da je do zmage prišla laže, ko si sedaj lahko misli …

Vsakega desnega politika povezujejo s fašizmom in ksenofobijo. Višek vsega je bilo komentiranje na POP TV, kjer so sedanjega predsednika Boruta Pahorja umestili med desne politike – ker je sodeloval z JJ … Tako daleč smo prišli, ja … In še enkrat povem: življenje z ukrepi, ki so bili prav taki kot v Avstriji, je bilo od Dunaja, kjer sem bil v času krize dvakrat, različno samo v tem, da Avstrijci razumejo in spoštujejo ukrepe vlade. Tam ni kvazi levih voditeljev, ki bi prodajali bučke o kršenju človekovih pravic. Slavijo vse leve predsednice vlad, hkrati pa ne povejo, da so ravno te iste predsednice zaprle državo zaradi petih okuženih ljudi na letališču … Tako nepošteno se mi zdi vse skupaj.

Veseli pa dejstvo, da je bila končno spoštljiva komunikacija med obema in da ni vse slabo, kar prihaja z desne. Logar predstavlja mogoče nekaj novega; sam sem si želel le malo bolj moške drže. Ampak lahko je govoriti in pisati iz sobe, teže pa biti pred kamerami, ki posredujejo tvojo podobo – takšno ali drugačno.

Ker sem že kar nekaj časa aktiven, kar se političnega in širšega življenja tiče, vidim skupni imenovalec: apatija. Premišljujem, ali ni vse skupaj zapeljano tako, da pride do apatije, sploh pri nas na desni. Minirajo nas vsak dan. Povsod. Vse, kar se predlaga, kar se izvaja, kar se govori, mediji poročajo o nestrpnosti, o ksenofobiji, fašizmu. Ta beseda mene osebno zelo prizadene, ker da bi mi nekdo očital, da sem fašist, ker zagovarjam tradicionalno družino, tradicionalne vrednote, ko bom državo in ljudi postavljal v ospredje, ko bom želel od uradnikov, ki so del sistema, da so učinkoviti in v prid nam vsem, ko bom na glas molil in se javno pokrižal, ko bom dodobra razmislil, ali poslati otroke k pouku, kjer bo prevladovala agenda LGBTQIA+, sem zaradi tega res fašist? Ne smem imeti svojega lastnega mnenja? Ne smem vzgajati svojih otrok po svoji vesti in pameti? Tako daleč smo prišli, da ljudje ob vsem, kar se dogaja v družbi, raje molčijo in si ne upajo izpostavljati se. Ker se bojijo. Ker se marsikdo zaveda, kaj bi bilo, če bi prišlo nazaj leto 1945.

Priznam, da mi je tega dovolj, in sem se izpostavil. Da se bom v 21. stoletju bal govoriti? Ravno z udejstvovanjem bomo naredili preobrat v družbi, ki je šla svojo smer. Številni pogovori z ljudmi zadnji dve leti in pol nakazujejo, da si želijo miru, spoštovanja, predvsem pa sodelovanja. Te zdrahe, ki so dnevno po TV programih, ljudi odvračajo, da bi se sploh udejstvovali. Sistem, tak kot je, pa je zapeljan tako, da kulturna društva, ki so bit vsake vasi, propadajo, ker se morajo ukvarjati z birokracijo. Propadajo, ker morajo polagati račune, ki so temeljnega pomena za nadaljevanje življenja vasi, namesto da bi jim šla državna uprava naproti in jim malodane s finančno injekcijo pomagala, da kraj zaživi in pride življenje nazaj. Vse je tako zakomplicirano in iz tega enostavno ne znamo iziti.

Tudi cerkve žal niso prav nič bolj polne, kot so bile nekoč. Čuti se prepad med trdnimi verniki in verniki, ki pridejo dvakrat ali trikrat letno. V razmišljanju. V vsem. Kdaj se mi zdi, da je kot v petdesetih letih, ko se je ustanovilo Cirilmetodijsko društvo slovenskih duhovnikov, ki je špijoniralo in delalo razkol med duhovniki. Danes se ta razkol dela med navadnimi ljudmi. In na to žal tudi naša Cerkev nima odgovora. Ne vem, kaj bi bilo treba storiti, da se vse skupaj zbudi. Mogoče, da se bo slišalo kaj drugega kot zven zvona? Zato vsepovsod apatija. Ko bomo prepoznali našo narodno bit, ko bomo na vse, kar kot narod dosežemo, ponosni, ko bomo imeli skupno vizijo napredka, šele takrat bomo uspešni. Prej ne. Do takrat bomo cepetali. Na mestu.

Kdaj premišljujem o resetu države. Da bi se na novo vse skupaj vzpostavilo. Da bi postavili vitko in prožno državo. Z zakoni, ki bodo razumljivi vsem. S sistemom, ki bo ustrezal večini. Ki bo imel sodstvo, ki se mu bo to lahko reklo. Ko bomo imeli medije, katerih novinarji ne bi delovali v politiki. Dá se. Začenši z nami.

Zdaj.

Komentiraj