O nekem drugem populizmu

Borisu Johnsonu se je prestop v tabor zagovornikov brexita obrestovalBoris Johnson, novi stanovalec na Downing Street 10

Borisu Johnsonu je torej uspelo. Nekaj let pozneje, kot je upal, se mu je prestop v tabor zagovornikov brexita obrestoval. Z vselitvijo na Downing Street 10 se mu je izpolnila življenjska želja. Seveda bo njegov mandat kratek, če bo tudi on nasedel na čer, ki jo je sam obilno pomagal ostriti.

Da se ne pozabi

Vendar je na tem mestu potrebno opozoriti na nekaj, kar se že zdaj rado pozablja. Bitje plati zvona, češ da z Johnsonom tudi v zahodnoevropsko politiko prihajajo čudni vzorci z onkraj luže, morda ni v celoti neupravičeno. A čeri brexita vseeno ni postavil Boris Johnson. Vso godljo je s čisto populistično obljubo, ki mu je verjetno prinesla volilno zmago leta 2015, zakuhal David Cameron. Uglajeni, dolgočasni, neproblematični, izobraženi, na vulgarnosti in probleme sodrge popolnoma imuni David Cameron. Ta prototip sodobnega zahodnoevropskega “pridnega” voditelja je šele omogočil, da so v areno vstopili Rusi, Murdoch in Marsovci. Slednji so nazadnje nemara res prevesili tehtnico, tako da je 52 odstotkov obkrožilo “proti”, namesto da bi jih prav toliko obkrožilo “za”, kar pa ne spremeni dejstva, da je uglajeni Cameron sprožil referendum, ki ni bil potreben in ni bil nikomur v prid, saj je razklal deželo ob vprašanju, o katerem so se mnenja kresala že desetletja. To bi izkušen politik seveda moral predvideti.

“Mehki” populizem sredine

Cameron s svojo kratkovidnostjo in mehkim populizmom med svojimi kolegi seveda ni bil osamljen. Nasploh se vprašanje “mehkega” populizma zahodnoevropskih sredinskih politikov zastavlja z vedno večjo silo. Njihova nagnjenost k iskanju hitrih rešitev na prvo žogo ima predvsem dva izvora. Prvi je domala popolno pomanjkanje širše vizije, ki je odlikovala njihove predhodnike še v devetdesetih let prejšnjega stoletja. Drugi razlog je panična želja, da bi zaznali vsak premik večinskega javnega mnenja, ki ga sicer močno soustvarja njim načeloma naklonjeni medijski main stream, in se nanj ustrezno odzvali.

V tem prizadevanju pa pogosto posežejo po priljubljenem orožju “trdih” populistov. po vzbujanju strahu, pa naj gre za apokaliptične podnebne scenarije ali za ponavljanje strahot iz polpretekle zgodovine, če bodo oblast prevzeli njihovi politični nasprotniki. Pri tem se seveda velikokrat znajdemo v začaranem krogu, saj uglajeni sredinci svojo nenadomestljivost utemeljujejo ravno z nevarnostjo vzpona populizmov in nacionalizmov, ki pa po njihovem mnenju nima nikakršnih realnih podlag, marveč je, kot sem nakazal že zgoraj, v njihovem predstavnem svetu skoraj vedno sad delovanja sovražnih sil od zunaj.

Slovenija je kajpak na robu evropskega dogajanja, saj ima lastno dinamiko. Toda že desetletje, morda kar dve desetletji je tudi pod Alpami glavno gonilo političnega razvoja ali bolje zastoja strah. Strah pred spremembami, ki ga je uspelo vladajočim strukturam v čisto populistični maniri hkrati poosebiti.

Leon Neal/AFP via Getty Images