Pred 25 leti smo se Slovenci rešili komunističnega režima, ki nas je dušil 45 let, in ustanovili lastno državo, o kateri so sanjali mnogi rodovi od prebuje slovenske nacionalne misli. Da je osamosvojitev najpomembnejši dogodek v slovenski nacionalni zgodovini, se strinjajo domala vsi resni zgodovinski analitiki, in ta misel je prodrla tudi v zavest večine Slovencev. Vendar je med ljudmi premalo jasna zavest, da je prišlo najprej do demokratizacije, do oblikovanja prve demokratično izvoljene vlade (1990) in da je šele ta ustvarila razmere za udejanjanje osamosvojitve (1991). Nosilci starega režima so na idejo o samostojnosti pristali šele potem, ko so uvideli, da se jim oblast odmika in da jo lahko vsaj deloma ohranijo, če začnejo trobiti v nove politične rogove.
Ob jubileju smo veliko brali, kdo ima zasluge za to, da imamo svojo državo. Pogosto se izpostavlja vojaški vidik osamosvojitve. Govori se o tem, kako je Slovenska teritorialna obramba porazila JLA in s tem vzpostavila suvereno slovensko državo. Z druge strani se pogosto sliši misel, da brez partizanskega boja nikoli ne bi bilo samostojne Slovenije. Menim, da se vojaškim akcijam pripisuje prevelik pomen, premalo pa se govori o tem, kdo in kako je gojil misel o slovenski državi.
Pred drugo vojno so jo gojili predvsem v katoliških krogih v okviru Ljudske stranke (Korošec, Ehrlich), po revoluciji pa je morala v ilegalo ali v emigracijo. Odkrito so jo gojili in promovirali predvsem begunci, živeči v zamejstvu ali izseljenstvu.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
