Mirno lahko rečemo, da današnja kriza pri nas ni le finančna niti politična, ampak da temelji na popačenem in zveriženem pogledu na realnost in na nas same. Ta pogled ima svoje globoke korenine. Mar nismo še do 1990 živeli v »najboljšem sistemu na svetu« in to tudi večinoma verjeli? In ali nismo nato kakih dvajset let spet boj ali manj vsi živeli »zgodbo o uspehu«? Očitno smo od prejšnjega režima podedovali tako veščino samoprevare in zavajanja kot naivno vero, da smo nekaj posebnega. Saj se še spominjate iz bivše države množičnih nakupovanj v Trstu, ob katerih smo razmišljali, kako srečno smo, ker imamo najboljše, kar premore Vzhod, in si lahko privoščimo celo nekaj okusa Zahoda. Temu šarmu jugosocializma in samoupravljanja je včasih nasedel tudi kak znamenitež iz Zahoda, ki je potem odletel na Brione uživat sončni zahod in poslušat modre misli prosvetljenega voditelja. Podobna intelektualna potovanja v daljne kraje, kjer naj bi rasel čisti socializem, so si nekateri zahodni pisci in umetniki privoščili že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko sta jih privlačila Stalin in Sovjetska zveza, in nato v šestdesetih, ko so hiteli na obisk k Mau na Kitajsko. Včasih je kaka učena glava ob prihodu v socialistični raj spoznala svojo zmoto, a kaj, ko ji doma nihče ni hotel verjeti, da se za fasado ljudskega socializma skriva perfidna manipulacija in brezsramna nasilnost. Zelo, zelo redko pa smo iz ust teh intelektualcev slišali tudi kaj o razlogih za to njihovo samoprevaro. Kajti če smo natančni, gre pri teh iluzijah vedno za ujemanje med prevaro, ki jo je načrtovala socialistična oblast, in samoprevaro, ki bi jo znal pojasniti samo nekdanji vernik socializma. Kaj nas žene, da občasno položimo svoje upe v roke diktatorskih čudakov? Razočaranje in obup? Tega obupa si levica v Evropi dolgo časa ni bo mogla priznati in se je zato vedno znova pognala v kak utopični projekt oz. obisk.
Vsi ljudje imamo radi, da imamo prav, in nič nas ne moti, da imamo v svojih očeh celo vedno prav. Problem nastane, ker je pri drži, ki ima vedno prav, v ozadju prikrita jeza, manipulativnost in celo sovraštvo. Kadar smo ljudje jezni, čutimo, da se nam godi krivica, in ker smo žrtve krivice, imamo prav, da se branimo in povemo svoje. Žrtev ima zato vedno prav in večje žrtve ko smo, bolj prav imamo. V resnici seveda ni rečeno, da sploh smo žrtve, morda se samo delamo žrtve in smo ti. samooklicane žrtve, ampak ostala nam je pravica, da povemo svoje in imamo prav. Tako na primer marsikateri diktator verjame v lastno genialnost in potem gradi luksuzna smučišča v Severni Koreji ali peščene otoke v Perzijskem zalivu. Včasih se mu posrečijo kake olimpijske igre ali kaka podobna fasada in potem mu ploska ves svet, češ, kako vizionarsko se je lotil zadeve in jo speljal. Tako se je na primer tudi voditelj Jugoslavije Josip Broz Tito sebi ter domači in tuji javnosti kazal kot izjemni, spretni in genialni voditelj države na ločnici obeh politično-vojaških blokov, na meji dveh ideoloških sistemov in dveh civilizacij, Vzhoda in Zahoda. Gotovo je sam, kolikor je mogel resno, verjel v to idejo, in z njim še množice doma in še marsikdo v svetu, ampak stvar se je obdržala samo deset let po njegovi smrti in pustila za seboj milijardne dolgove in žarišča sovraštva.
Pa naj ti narcisistično zamaknjeni in v sebi prestrašeni ljudje verjamejo, kar hočejo, v lastno genialnost, zarote svojih sodelavcev, umetne otoke in tako naprej, problem je, ker jim tudi mi sami verjamemo. Ker so prepričljivi, ker ne omahujejo in ker ob njih mi omahujemo in si mislimo, no, morda pa se bo tokrat izteklo drugače in se bo diktator izkazal za manj hudobnega človeka, kot se kaže po svojih dejanjih. Zakaj so včasih celo ljudje, ki so bili žrtve Stalina, verjeli vanj in v komunizem? Mislili so si, morda pa on ne ve, kaj se dogaja za njegovim hrbtom, on bi že uredil stvari, če bi vedel za vse te krivice. In tako še danes ljudje pri nas romajo v Kumrovec in če jim kaj rečete, se spremenijo v besne žrtve, ki jih svet ne razume in ki imajo vedno prav. Iz njih bruhneta jeza in sovraštvo, ker gresta sovraštvo in samoprevara namreč vedno skupaj. »Še premalo smo vas pobili« in »Živel demokratični socializem« ali »Evropa nam ne bo ukazovala«, sovraštvo in samoprevara.
Danes nas je seveda sram teh iluzij, utvar in samoprevar. Kar je seveda dober znak, ker kaže, da prenesemo kritiko, da imamo celo sposobnost samokritike in zmoremo biti v stiku s sabo in svojo zmoto in ponižanostjo, tudi kadar ljudje kažejo s prstom na nas. V svinčenih časih so redki disidenti zmogli prenesti to osramočenost, če so kritizirali Titov socializem in so se vsi zgrnili nanje, češ, kaj pa vam je, saj to je najboljši sistem na svetu, sram vas bodi, da ga tako krivično sodite, gotovo ste pokvarjeni. No, da ne bi ostalo samo pri sramu, so jih tudi zaprli in preganjali. Kdo je zmogel vsa tista leta vztrajati pri stališču, da je Tito moten in da bo vse skupaj propadlo, ko ga ne bo več in ko bo zmanjkalo denarja?! Samo nekdo, ki bi prenesel sramotenje in ne bi takoj odgovoril na očitke z jezo in sovraštvom. Prav zato tistih v Kumrovcu ni nikoli sram, njihova svetovalca sta jeza in sovraštvo, ki jim govorita, da imajo oni vedno prav in da se jim ni treba ozirati na druge. Odgovor na vprašanje, zakaj se tako težko otresemo nekaterih iluzij, je torej naslednji: kdor hoče videti jasno v samo bistvo sovraštva in v način, kako nekateri ljudje brezsramno podtikajo svoje sovraštvo drugim ljudem, s poniževanjem, zapiranjem, grožnjami in ustrahovanjem, mora biti pripravljen na možnost, da se mu bodo vsi posmehovali in govorili, da nima prav, samo zato, ker ima prav.
Foto: Wikipedia (Staro selo)
Pripis uredništva: Dr. Tomaž Erzar je sodelavec Študijsko raziskovalnega centra za družino ŠRCD v Ljubljani.