Modri ljudje so rekli in zapisali, da je. Tudi sam mislim, da je, a s pripombo, da to velja samo za ljudi odprtega srca in odgovorne življenjske naravnanosti. Kdor nima čuta odgovornosti, najprej pred seboj in bližnjimi, potem še pred Bogom, nima pravega posluha za dogodke iz zgodovine. Vse to spet vidimo in doživljamo v naši »lepi« domovini.
Ljudje z neodgovornim obnašanjem in delovanjem so se spet prebili na površje naše javne družbe. Najprej že v začetku okupacije med drugo vojno in po njej, ko so ljudje s stalinistično naravnanostjo, torej ljudje brez čuta odgovornosti, odstranjevali vse, kar ni bilo po njihovo. Uzakonili so zaton civilizacije. Leta 1990, ko smo ponovno dobili demokracijo, smo naivno mislili, da bomo spet živeli in urejevali družbene razmere v stilu evropske civilizacije, da se bo vrnila težko rojena družbena in politična demokracija. Pa smo kaj hitro ponovno »zajadrali« v območje neodgovornosti. Naj to misel z dvema dogodkoma na kratko ilustriram.
Ko smo v času mojega županovanja, ob 850 obletnici pripravljali razglasitev Ljubljane za glavno mesto nove slovenske države, ko je bilo vse pripravljeno in so se pomembni gostje iz tujine že prijavljali na udeležbo, so nam ljudje iz starih struktur nastavili mino. Takratni predsednik države je na moje osebno vabilo sprejel dolžnost, da opravi slovesen razglas. Obljubil je, da bo to »z veseljem« storil, a je zadnji trenutek odpovedal. Češ, da v listini ni zapisano, da je bila Osvobodilna fronta soustanovitelj Ljubljane. Kaj je to pomenilo? Najprej omalovažujoč odnos do velikega pripravljalnega dela številnih ljudi ter ustanov, ki so leto in več trdno delali in pripravljali slovesnost, potem pa popolno neodgovornost do Ljubljane in države in to v času, ko se je Slovenija prebijala na oder evropskih držav. Dodatno neodgovorno še zato, ker je bila Slovenija takrat v svetu skoraj neznana, medtem ko je bila bolj znana Ljubljana kot mesto. To je bil udarec za novo državo, ne samo za mesto.
Drug vpijoč primer, tudi iz časa mojega županovanja, so bile ljubljanske Žale. Biser Plečnikove arhitekture je v tistem času pospešeno propadal. V posameznih kapelicah so se zadrževali nepridipravi vseh vrst, zato smo kaj hitro pričeli z obnovitvenimi deli. Potreben je bil velik finančni in strokovni napor in tudi »borba« proti starim silam, ki so hotele Plečnikove Žale ukiniti. Trdili so, da nam niso potrebne, da sploh ne vemo, kaj bi z njimi in da arhitekt Plečnik itak ni prav nič pomemben. Kljub temu smo z velikim naporom to edinstveno ljubljansko znamenitost obnovili. Ko je nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavljal ponovno odprtje za izvirno namembnost, to je dostojno pokopavanje rajnih, ni bilo tam nikogar od predsednikovih, to je Kučanovih ljudi. Reči smemo, da so neodgovorno bojkotirali slovesnost, ki je bil nadvse pomemben dogodek za Ljubljano.
Podobna neodgovornost se je te dni zgodila v državnem parlamentu. Večinski del poslancev je prezrl izreden napor vlade s predsednikom Janezom Janšo na čelu, torej delo, ki je usmerjalo našo podhranjeno državo v boljše čase. Uzakonili so novo vlado, ki nima ne primernega programa, ne ljudi za vodenje države. Kakšno neodgovorno dejanje!
Toliko dobrih in za narod perspektivnih nalog je že bilo zastavljenih in uresničene so bile le delno. Več je bilo tistega, kar nas vleče nazaj v enoumje in brezpravje. Kje je tu odgovornost, kje je pri tem zgodovina kot učiteljica?
Pri vseh teh dogodkih se moramo kot Slovenci in kot Evropejci nujno in ponovno vprašati, kaj vse je potrebno še narediti, da bi se »izkopali« iz neodgovornega bivanja, da bi znali ceniti dobre zglede iz zgodovine? Res je, da imamo mnogotera gibanja, začenši s cerkvenimi in potem civilnimi – med njimi je tudi gibanje Prebudimo Slovenijo, a kaj, ko vsa ta gibanja in dobronamerna dejanja za vse nas, dosegajo tako malo ljudi, predvsem tako malo tistih, ki imajo možnost za odločanje. Kdaj bomo imeli v državnem parlamentu večino tistih, ki bodo delovali odgovorno in pošteno, ki bodo razumeli čas, v katerem živimo in nas naravnavali na boljše, vsaj na približno normalne civilizacijske čase?
Foto: Wikipedia
