Sprašujemo se, je zavezništvo, ki na nek način povzema Demosovo idejo, hkrati pa se naslanja na novo politično tehnologijo, mogoče med političnimi silami, ki so zrasle iz humusa slovenske pomladi.
Uvod
Za izhodišče komentarja si bom vzel trditev, ki jo je v kolumni v zadnji številki Demokracije zapisal Bernard Brščič: »Trdim, da so nereflektirana hagiografija, neopomladna retorika in poskusi obnove Demosa nesmiselni. So simptom brezidejnosti in posledično brezperspektivnosti slovenske desnice. Demos je mrtev. Slovenska pomlad je mrtva. Slovenija pa v letu 2018 za izpeljavo procesa družbenih sprememb potrebuje drugačno politično tehnologijo kot v letih 1989/91.«
Zakaj navajam to trditev? Predvsem zaradi dveh skrajnih mnenj, ki se pojavljata v zadnjem času. Prvo se radikalno zanaša na obnovo nekdanje koalicije Demos. Drugo pa trdi, da je čas tovrstnih povezovanj že zdavnaj mimo in da se morajo stranke same znajti, navsezadnje proporcionalni sistem ne omogoča veliko manevrskega prostora za predvolilno povezovanje. Ergo: karte se delijo šele z volitvami, koalicije pa naj se oblikujejo v skladu s pragmatičnimi interesi posamezne stranke, pri čemer igro vodi stranka, ki je na volitvah dobila največ glasov.
Za kakšno politično tehnologijo torej gre?
Če še enkrat vzamemo v precep drugo paradigmo o tem, da je povezovanje strank pred volitvami preživeta stvar, lahko ugotovimo, da smo takšen način politike imeli že ves čas od razpada Demosa naprej. Po padcu Demosove vlade leta 1992 so se stranke začele povsem posamič povezovati. In tako je bilo vse do sedaj. Posledice takšne politike so še kako otipljive, saj so razne variante t. i. dolomitskih koalicij, kjer je ena od pomladnih strank igrala vlogo figovega lista, slovensko tranzicijo pripeljale v slepo ulico, t. i. »desne« vlade pa so bile na oblasti premalo časa, da bi lahko izvedle temeljite reforme – ali pa so njeni akterji premalo resno vzeli dejstvo, da pač še ne živimo v normalni državi.
Poskusimo si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi na enak način stranke nastopile leta 1990 na prvih povojnih večstrankarskih volitev. Takrat je bil politični sistem nekoliko drugače urejen kot danes, saj smo še vedno imeli staro kardeljansko ureditev – namesto državnega zbora smo imeli skupščino, sestavljeno iz treh zborov: družbeno-politični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Slednji ustreza sedanjemu Državnemu svetu RS, delno to velja tudi za zbor občin, medtem ko se je v družbeno-politični zbor volilo člane po proporcionalnem sistemu. Če se novonastale stranke ne bi takrat povezane v koalicijo Demos, bi bil njihov uspeh občutno manjši, mandat za sestavo vlade pa bi pripadel najmočnejši posamični stranki – to je bila takrat Stranka demokratične prenove, neposredna naslednica ZKS. Si predstavljate, da bi Slovenijo v času osamosvajanja vodil premier Janez Kocijančič, ki je bil sicer v igri za to funkcijo?
Seveda to ne pomeni, da se morajo vse desne stranke združiti v enotno koalicijo, tako kot leta 1990. Sedanji volilni sistem sili stranke v posamičen nastop, razen morda manjše izvenparlamentarne stranke, ki same ne bi mogle osvojiti praga in so morda močnejše v določenih regijah, kar je seveda premalo za uspeh na nacionalni ravni – zato bi se morda povezale v enotno listo. Zato pa bi lahko močnejše stranke, ki jih v vsakdanji govorici sicer imenujemo »desne« (kar sicer ne ustreza resničnosti), skupaj z »listo malih« sklenile predvolilno zavezništvo z jasno namero, da ta skupina strank sestavi koalicijo, ki bo postavila jasno in močno alternativo dosedanji politiki t. i. poznega socializma. Predvsem bi takšno zavezništvo psihološko motiviralo volivce, ki so doslej razočarani in apatični ostajali doma.
Je takšno zavezništvo, ki na nek način povzema Demosovo idejo, hkrati pa se naslanja na novo politično tehnologijo, torej mogoče?
Zadnji dogodki, denimo pri menjavi vodstva Nove Slovenije, odpirajo nove možnosti, saj se zdi, da ni več čutiti bremena starih zamer, ne glede na to, da bo morala predstavnica krščanske demokracije morda še pred volitvami na izredni kongres. Pa čeprav prva lastovka še ne pomeni, da je pomlad že prišla. Za zdaj ni mogoče opaziti kakšne ostre in prepirljive retorike s strani vodstev strank – ne glede na precej naivno dojemanje slovenske politike v stilu, češ mi smo odprti za leve in desne. A tu ne gre za »leve« in »desne«, tu gre predvsem za to, da se politične sile, ki so zrasle iz humusa slovenske pomladi (tudi če njihov formalni nastanek sega v precej kasnejši čas), organizirajo in za seboj pustijo defetizem, ki se je pojavil po dokaj grenki izkušnji s predsedniškimi volitvami. Ker pa velja pravilo, da »če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji« (Ps 127,1), bo potrebna močna in dejavna duhovna podpora s postom in molitvijo – da bi naši jerihonski (ter berlinski) zidovi končno padli.
