Menim, da mora Marjan Šarec poslanki ali poslancu, ki mu je zagotovil petinpetdeseti glas, nujno poslati velikanski šopek rož ali veliko steklenico zlate radgonske penine. Iz šibkega mandatarskega kandidata je namreč naredil/a sijočega zmagovalca in mu dal/a popotnico, kakršne si je lahko samo želel. Obenem pa je ta presežek glasov dokončno pokopal tudi najmanjšo možnost, da bi bila na koncu koalicija premierja Šarca le drugačna in bolj “uravnotežena” kot tista, ki ga je izvolila za mandatarja.
Blok je vzdržal
Seveda ni mogoče govoriti o velikanskem presenečenju. Stranke, ki so izšle iz vrst na oblast v Sloveniji abonirane opcije (po konvenciji temu rečemu levica), so si 3. junija zagotovile lepo parlamentarno večino. Bilo je sicer nekaj razlogov, zaradi katerih smo mnogi mislili, da je morda ne bodo mogle ali celo hotele unovčiti. Tu je bila najprej močna relativna zmaga opozicijske SDS, nato pa popoln potop strank dosedanje vladne koalicije, vodilna vloga novinca znotraj vladajočega bloka, za nameček z izjemno šibkim volilnim izidom, in dejstvo, da vladajoči sploh niso imeli večine brez paberkovanja po robovih, se reče, pri radikalni Levici. Najpozneje od predvčerajšnjim je še enkrat več jasno, da je bilo kakršno koli pričakovanje, da bo kateri od teh razlogov omehčal blokovsko disciplino, nerealno. In potrdilo se je to, kar na Časniku pogosto pišemo, da se stranke na oblast abonirane opcije vedejo kot nekakšna SZDL v novih pogojih, kjer je posamezna stranka nič, blok pa vse. Impresivni dosežek Marjana Šarca, s katerim je precej presegel izplene Janeza Drnovška iz let 1992, 1993 in 1997, ne bi mogel biti prepričljivejši dokaz za to. Zaradi videnega tudi ni posebej verjetno, da bi koalicija zelo kmalu razpadla. Če se namreč ni našel niti en junak v bloku, ki bi s svojim glasom podvomil v to kombinacijo, v okviru katere najdemo celotno (na volitvah odslovljeno) bivšo koalicijo, lahko sklepamo, da jo bodo njeni ustvarjalci do zadnjega ohranjali pri življenju.
Pred zgodovino bo ostalo mučno vprašanje, zakaj Janez Janša in SDS v minulih dveh mesecih vsaj na zunaj nista pokazala skoraj nobenih znamenj dejavnosti. Taktika “čakanja, da priplava truplo” se je morda precej časa zdela obetavna, a je spričo jeklenega bloka ostala neuspešna. Morda bodo zgodovinarji kdaj prišli do mejlov, ki bodo vendarle odplaknili ta očitek. Z vidika zgodovine je škoda tudi, da na mizo ni bila vržena pobuda o alternativnem mandatarskem kandidatu SDS (razen Janše), čeprav glede na videno v zadnjih dneh uspeha skoraj gotovo ne bi bilo, čez dvajset let pa vendarle nihče ne bi mogel reči, da pri relativnem zmagovalcu niso vsega poskusili. “Pobuda peterice” je nadalje sicer dobra, vendar je prišla precej prepozno in je prezapletena, da bi lahko dosegla ljudi.
Seveda bo zgodovina zabeležila še, da zavrnitev SDS ni bila posledica kakšnih poglobljenih pogovorov o programskih razlikah, marveč apriornega in precej slabo utemeljenega zavračanja, ki bi ga naj očitno volivke in volivci sprejeli kot nekaj samoumevnega, češ, z Janšo se pač ne koalira. V pomanjkanju empiričnih podatkov o tem, kolikšno podporo ima tako stališče med državljankami in državljani, lahko rečemo vsaj, da ima očitno še toliko privržencev, da tvorci Šarčeve sestavljanke niso naleteli na nikakršno večje ljudsko nezadovoljstvo.
Pozdravlja don Lucchesi
Janša in SDS sta se pravzaprav že z volilnim izidom 3. junija znašla v podobnem položaju kot Michael Corleone v tretjem delu Botra. Tudi on je imel, kot ima SDS lepo relativno večino, v mednarodnem gigantu Immobiliare dobro izhodišče, precejšen delež, ki ga je nameraval z dogovorom z Vatikansko banko, podkrepljenim z obilno finančno injekcijo, nadgraditi v večinsko lastništvo. Vendar ga je nadškof Gilday opozoril: “Papež, sam sveti oče, bi vas moral potrditi.” Seveda se potem izkaže, da razen na papirju pravzaprav ne odloča sveti oče, temveč politik Licio Lucchesi. In Lucchesi, ki je v tem razmerju vsaj formalno predstavnik “regularnih”, “poštenih” struktur, Corleone pa mafijec, slednjemu zabrusi: “Da, zaupali vam bomo krmarjenje svoje male flote. A kako naj vemo, da bodo vse naše ladje plule v isto smer?”
Zvečer 3. junija je postalo jasno, da bosta Janša in SDS za vladanje potrebovala blagoslov “svetega očeta” in “dona Lucchesija”. Toda drugače kot v tretjem delu Coppolove trilogije se ta čutita dovolj močna, da se jima z Janšo ni treba več niti pogovarjati. Na mizi se ni znašla niti ponudba, da bi lahko sodeloval v vladi, če bi flota v glavnem še naprej plula v isto smer. In očitno ocena ni bila zgrešena. Flota bo namreč v isto smer kot doslej plula pod Šarcem povsem brez nadležnih kapitanov, mornarjev in potnikov.
Kaj pa po letu 2018?
Za prihodnost omenjeno seveda pomeni, da ostaneta vsebinski opoziciji na oblast abonirani opciji, ki bo do leta 2022 vladala že osupljivih petindvajset od dvaintridesetih let demokracije, dejansko samo dve možnosti. Če od “bloka” zaradi njegovega občutka premoči ni pričakovati prav nobenih koncesij, je torej moč staviti na manj verjetno absolutno večino v parlamentu ali na to, da se bodo od bloka sčasoma vendarle odcepili nekateri posamezniki in skupine. Doslej je nekaj takega storil samo Borut Pahor, pa še on šele tedaj, ko je bil v bistvu (po uporabi) že zavržen. Za zdaj niti ne moremo pripisovati prevelike teže nekaterim izjavam trenutno na stranski tir postavljenih nekdanjih vojakov “bloka”, ki tarnajo o tistem, kar tudi tukaj pogosto pišemo, češ da je levica v Sloveniji dejansko postala konservativna, ker dela vse za to, da se ne bi nič spremenilo.
Ne gre pa pozabiti niti, da je volilni izid desnosredinske opozicije na tokratnih volitvah kljub vsemu zaslužen za nekaj stvari. Najprej za to, da sta se “sveti oče” in “don Lucchesi” morala vsaj malo spotiti, o čemer priča dva meseca in pol trajajoča pot do mandatarja, potem pa za to, da so morali v “bloku” za sestavo vlade dobesedno postrgati dno. Tudi strategija “novih obrazov” bi morala biti od letos naprej po vsej logiki mrtva, a v Sloveniji gre logika velikokrat na dopust. Poleg tega velja podčrtati, da sta SDS in NSI svoj rezultat v izjemno neugodnih okoliščinah, ko je bila vsebinska politična in družbena alternativa vsa štiri leta potisnjena povsem na rob, ko je Janša začetek mandata pričakal v zaporu in ko so odnosi v opoziciji začasno ravno tako dosegli najnižjo točko, vseeno izboljšali skoraj za četrtino. Če bi se ta trend nadaljeval, bi to na naslednjih volitvah lahko že pomenilo možnost, da bi bil “blok” oropan večine tudi, če postrga dno. Posebej, če se v parlament vnovič prebije še tretja prava opozicijska stranka. Seveda pa je prvič zelo verjetno, da bodo vladajoči, kot nekoč že zapisano, največ časa usmerili v preprečevanje okoliščin, ki bi jih spravile v podobne težave kot po 3. juniju, in torej v boj proti opoziciji. Drugič imata tako SDS kot NSI težave s pridobivanjem novih volivcev. Da bo v naslednjih letih premier prav Šarec, je pravzaprav srečna okoliščina. Zdi se, da bi lahko desnosredinski stranki do njegovih privržencev zaradi njihove strukture še najlaže prišli, Šarec pa bo kot vsaj formalni kapitan “bloka” najbolj na udaru ljudskega nezadovoljstva. Če uspe, denimo, SDS na tej podlagi podoben preboj, kot ga je letos dosegla zlasti ponekod na severovzhodu države, še v nekaterih drugih okoljih, bi bila stvar lahko že drugačna. Slaba stran te trenutno smiselne strategije je, da bi morala v veliki meri igrati na protisistemsko in populistično karto, kar ne bi bila nujno dobra popotnica za liberalne reforme, ki so brezpogojno potrebne. Vsaj, če naj v prihodnje ne bi več odločala o deležih pri upravljanju države “sveti oče” in “don Lucchesi”.