Pred petkovim glasovanjem v DZ o predlogu petih strank (s podporo Levice) o imenovanju Marjana Šarca za mandatarja slovenske vlade, je jasno, da se Janez Janša kot relativni zmagovalec junijskih volitev (vsaj začasno) umika iz tekme za mandatarstvo.
V slovenskem primeru je obvoz okoli relativnega zmagovalca problematičen ravno zato, ker se bo peterice ali šesterice (Levica, ki naj bi mandatarja podprla), ki je zanj potrebna, držal pridih volilnega poraza. Zlasti treh dosedanjih vladnih strank, ki so dobile prepričljivo klofuto volivk in volivcev in skupaj niso dosegle izida SDS.
Čeprav gre v slovenski ustavni praksi za novost, saj je voditelj relativno najmočnejše stranke doslej vedno prvi kandidiral za mandatarja (in v enem primeru tudi pogorel), ni kaj takega v belem svetu nobena v nebo vpijoča posebnost. Kot mi je znano, je samo Finska, ki je na Slovenskem vedno na piedestal postavljana, tisto okolje, v katerem, vsaj v zadnjih treh desetletjih je temu tako, relativna večina avtomatično prinese pravico do premierskega položaja. Tudi kadar je prednost mikroskopsko majhna, kakor je bila leta 2003, ko je Stranka centra socialdemokrate prehitela za pičlih 0,2 odstotne točke. Pa ni nihče spraševal, kdo bo mandatar.
A če bi enake vatle uporabljali pri finskih sosedih, na Norveškem in Švedskem, bi premier že slabo stoletje vseskozi prihajal iz ene same, socialdemokratske stranke. Zato so tam precej običajne manjšinske vlade, ki za naše standarde delujejo precej nadrealistično. Trenutno je tak danski kabinet. Sestavljajo ga liberalci in konservativci. Čudno ni le to, da imajo skupaj samo 40 od 179 poslancev v parlamentu, marveč morda še bolj, da so liberalci, iz vrst katerih prihaja predsednik vlade, na volitvah osvojili tretje mesto, konservativcev pa ne najdemo niti med prvo peterico. Od glavne vladne stranke tako niso precej močnejši samo relativni volilni zmagovalci socialdemokrati, ampak tudi protipriseljenska Danska ljudska stranka, ki koalicijo volilnih palčkov podpira od zunaj.
Podobnih primerov je na pretek. Na Slovenskem in sploh v Evropi je največ prahu dvignil avstrijski iz leta 2000, ko se je na kanclerski tron s podporo svobodnjakov Jörga Haiderja povzpel prvak Avstrijske ljudske stranke Wolfgang Schüssel. Njegova stranka je pred tem pravzaprav doživela volilni potop, prvič in doslej edinkrat v zgodovini je zdrsnila na tretje mesto. Še nekoliko bolj “odbit” je primer z nemške deželne ravni. Na mestnih volitvah v Hamburgu leta 2001 so županovi socialdemokrati precej napredovali, opozicijski krščanski demokrati pa grdo nazadovali. A ker je bil za njihovega županskega kandidata pripravljen glasovati tedaj priljubljeni sodnik Roland Schill, eden zgodnjih oznanjevalcev načela law and order v nemški politiki, in ker so liberalci za las presegli volilni prag, je desnosredinska koalicija zamenjala “rdečega” župana prvič po skoraj pol stoletja. Najslajše se je smejal prav volilni poraženec Ole von Beust.
Zanimiv je nadalje zgled iz zahodnokanadske province Britanska Kolumbija, kjer svoje predstavnike kot povsod v drugi največji državi na svetu volijo po večinskem sistemu. Nazadnje je dolgoletna vladna liberalna stranka (kar so v Britanski Kolumbiji v bistvu konservativci) dosegla 43 od 87 sedežev, le enega manj od absolutne večine. Z oblasti jo je nekaj tednov po volitvah vrgla naveza socialdemokratov in zelenih, ki je imela skupaj 44 sedežev.
Končno je vredno pogled usmeriti še na otoško Islandijo. V tej državi na volitvah relativno večino drugače kot v Skandinaviji praviloma dobi konservativna Stranka neodvisnosti (že ime pove, da si je pridobila zgodovinske zasluge za osamosvojitev od Danske). V zadnjem desetletju je ta druščina za mnoge politike in tudi Islandce postala podoben bavbav kot Janez Janša, zato se sodelovanja z njo otepajo. Ker pa je volivke in volivci nočejo in nočejo zapustiti, je tudi na zadnjih volitvah dosegla posamič prepričljivo največ glasov. Niti vlade se brez nje ni dalo sestaviti. Da pa bi njeni kritiki z leve ohranili svoje dostojanstvo, so se dogovorili, da bo položaj premierke prevzela voditeljica druge največje stranke, Zelene levice, dosedanji premier in vodja konservativcev pa bo zasedel najpomembnejši, finančni resor. Kajpak so se v Zeleni levici pred volitvami zaklinjali, da s konservativci ne bodo šli v španovijo.
Iz volilnega izida je torej v okviru matematičnih pravil mogoče narediti marsikaj. Vendar vsaka matematična kombinacija v praksi ne zaživi, kaj šele preživi. Na Slovenskem se je koalicijska peterica leta 2012, kljub udobni parlamentarni večini, med drugim razbila ob čereh pomanjkanja jasnega mandata volivcev ob soočanju s hudo krizo. V Avstriji je leta 2000 dolgo kazalo, da bo navezo konservativcev in svobodnjakov pod taktirko tretjeuvrščenega na volitvah kljub močni številčni večini zrušila ulica. Da se to ni zgodilo, so v prvi vrsti pomagali avtomobili, ki so jih razbili jezni protestniki, in evropske sankcije, ki so Avstrijce razjezile v slogu gesla ”Nihče (od zunaj) nas ne bo pretepal”. Dobri dve leti pozneje je Schüssel, čeprav bi ga v zimskih dneh leta 2000 javnost najraje utopila v žlici vode, svojo stranko popeljal do prepričljive relativne večine. Ole von Beust, ki je hamburški župan postal kot poraženec, je krščanske demokrate leta 2004 dvignil celo do absolutne večine, in to v tradicionalno “rdeči” pristaniški metropoli. Po drugi strani se je v Moldaviji izločanje komunistov iz vladnih kombinacij kljub premočni relativni zmagi vrnilo kot bumerang. Na naslednjih volitvah so si zagotovili dvotretjinsko večino, ki je njihove politične nasprotnike potem tepla dolgo desetletje.
V slovenskem primeru je obvoz okoli relativnega zmagovalca problematičen ravno zato, ker se bo peterice ali šesterice, ki je zanj potrebna, držal pridih volilnega poraza. Zlasti treh dosedanjih vladnih strank, ki so dobile prepričljivo klofuto volivk in volivcev in skupaj niso dosegle izida SDS. In čeprav zaradi tega Novo Slovenijo trenutno vsi pitajo s torticami, se vsaj njeni starejši člani verjetno spominjajo časov, ko so morali žvečiti trd črn kruh v vsakdanu “mešane koalicije” pod Drnovškovim vodstvom.
