Težko bi govorili, da gre za pravo vladno krizo. Film, ki se je v zadnjem tednu odvrtel v slovenski politiki, je v prvi vrsti še ena od nadaljevank v nizu “Kreganje pri nas doma”, ki ga že dalj časa uprizarjajo v največji vladni stranki, Pozitivni Sloveniji. Razlog, zakaj je premierka Alenka Bratušek napovedala že drugo glasovanje o zaupnici svoji vladi v le nekaj mesecih, pa je prenos strankarskih težav na parlamentarno raven. Morda gre na prvi pogled za teater absurda, morda bi Eugene Ionesco dobil ob spremljanju slovenske politike še kako zanimivo idejo. A dejstvo je, da je v tem trenutku obstoj sedanje vladne večine v interesu vseh koalicijskih partnerjev: stranke SD, Državljanske liste in Desus. Težave se pojavljajo znotraj največje vladne stranke, ki zaseda premiersko mesto. Vlado bi bolj ali manj odkrito rad rušil Zoran Janković zaradi vse bolj očitnih nesoglasij z Alenko Bratušek. In Zoran Janković (na sliki) ima za sabo še dokaj veliko podporo.
Zatajeni Janković
Zato bo morda v naslednjih tednih bolj zanimivo spremljati kongres PS, kjer se bosta udarila Bratuškova in Janković. Za zdaj sicer Janković še ni potrdil svoje kandidature, v vsakem primeru pa bo kongres ločnica notranjega boja med dvema dušama stranke.
Razlogov, zakaj se vse to (že drugič) dogaja, je več. Janković se v prvi vrsti najbrž čuti izigran. Leta 2011 ga je slovenska levica kandidirala kot odrešitelja: kljub zmagi na volitvah mu ni uspelo sestaviti vladne ekipe (odločilni ne vstopu v koalicijo je takrat rekel Virant, to si velja zapomniti). Ko je leto dni kasneje (januarja 2013) KPK objavila poročilo, ki je bilo negativno zanj in za Janšo, je postal na levem polu malodane politični mrtvec: pustili so mu sicer “vrtiček” (županovanje MOL), odstranili pa so ga iz vladnih krogov. To je bilo odločilno pri postavljanju vlade Alenke Bratušek lani v tem času. Janković pa ima vseskozi pod nadzorom del stranke. Njegova “oblast” pa je z novimi strateškimi povezavami še vedno dokaj prisotna tudi v ključnih gospodarskih sektorjih. Zaradi tega lahko Janković še vedno pogojuje vlado in ji grozi.
Predsednica vlade je namreč doslej dvakrat bila v kočljivem položaju in v obeh primerih je šlo za odprto soočenje z nekdanjim predsednikom stranke, v obeh primerih so bile grožnje s sklicem kongresa stranke, ki naj bi volil predsedstvo. Prvič je bilo to v prvih jesenskih dneh lanskega leta: potem ko se je (za silo) sklenila afera z imenovanjem Gašparja Gašparja Mišiča na čelo Luke Koper (o tem več kasneje), je Janković napovedal svojo kandidaturo na kongresu, ki je bil predviden 19. oktobra. Šlo je za nepričakovano potezo: kongres bi moral biti po predvidevanjih članov PS samo formalnost za potrditev vodilnega mesta Alenke Bratušek kot predsednice PS. Jankovićeva kandidatura je bila nepričakovani tujek, ki bi lahko močno zamajal politično stabilnost vlade. Grožnja je bila tako velika, da so v PS na horuk preklicali kongres in ga premestili v nedefinirano prihodnost. Drugi del krize, ki se je razvnel prejšnji teden, se je nadaljeval na točki, kjer se je sklenil prvi del. Kongres, ki je bil jeseni prenesen za nedoločen čas, je na dan tokrat povlekla Bratuškova, češ naj se že enkrat razjasni, kdo ima škarje in platno v rokah. Jankoviću je namreč na glasovanju za zaupnico ministru Virantu uspelo prepričati štiri poslance PS, naj glasujejo za ministrovo razrešitev (tudi v tem primeru je najbrž šlo za sladko maščevanje Virantu, ki ni želel vstopiti v Jankovićevo koalicijo). In to je bilo v nasprotju z uradno “direktivo” v stranki, ki je Viranta podpirala zaradi logike obstoja koalicije. Skrb vzbujajoče pa je bilo za Bratuškovo dejstvo, da so tudi ostali poslanci iz poslanske skupine PS zaupnico obstruirali in zapustili dvorano ob glasovanju.
Jankovićevo kadrovanje v gospodarstvu
Prigode okoli glasovanja o zaupnici Virantu pa so v celotni sliki odnosov med Jankovićem in vodstvom PS pravzaprav samo izzivanje in kazanje mišic. Jankovićevi aduti, tako se je v zadnjih mesecih pokazalo, so drugje. V gospodarstvu. Tam se je Janković namestil. Uspelo mu je izpeljati kar nekaj potez, ki so pokazale na njegovo moč. Prva taka poteza je bilo imenovanje njemu zvestega Gašparja Gašparja Mišiča na mesto predsednika uprave Luke Koper avgusta lani. Imenovanju so nasprotovale vse koalicijske stranke vključno s premierko Bratuškovo. Nasprotoval mu je tudi Tomaž Kuntarič, predsednik uprave Soda, državne agencije, ki upravlja z državnimi naložbami. Kuntarič si je takrat tudi prizadeval, da bi v nadzorni svet Luke Koper postavil nove nadzornike, ki bi Mišiča razrešili. A brez uspeha. Mišič je preživel vihar, ki ga je sprožilo njegovo imenovanje, preživel je tudi dogodek, ki bi za številne druge funkcionarje pomenil politično smrt: Mišiča so pred nekaj meseci policisti zasačili vinjenega za volanom. A tudi zaradi tega ni odletel. Pri podpori svojega človeka na vrhu ene najpomembnejših slovenskih družb je Janković sklenil zelo nenavadno zavezništvo: Mišiča je podprla občina Koper in tamkajšnji župan Boris Popovič.
Jankoviću pa je svoje ljudi uspelo namestiti tudi v tisto državno agencijo, ki ima in bo imela zelo pomembno vlogo pri privatizaciji podjetij. Govorimo o Slovenski odškodninski družbi (Sod), ki bo v kratkem spremenjena v Slovenski državni holding in ki upravlja z državnim premoženjem v vrednosti 1 milijarde evrov. Predsednik nadzornega sveta omenjene družbe je Samo Lozej, Jankovićev tesni sodelavec in funkcionar ter predsednik različnih družb v lasti ljubljanske mestne občine (ter eden od preiskovancev v aferi Stožice). Janković je pred nekaj meseci želel postaviti tudi na mesto predsednice uprave Soda funkcionarko, ki mu je politično blizu, Zdenko Grozde iz Javnega holdinga Ljubljana. Namera takrat ni uspela, ker je mesto zasedel Tomaž Kuntarič (uvrščajo ga v kvoto SD). No, Kuntarič je odstopil konec marca, na njegovo mesto pa je bil imenovan Matej Pirc, dokaj neznan gospodarstvenik, ki je bil zaposlen v Mercatorju. Tudi on spada v vplivno območje Zorana Jankovića, ki je tako v celoti “zasedel” najpomembnejšo postojanko državnega gospodarstva v sedanjem obdobju. Sod namreč odloča o podrobnostih pri prodaji (ali neprodaji) posameznih državnih podjetij, ob tem ima pomembno besedo pri sklepanju pogodb s svetovalnimi agencijami za prodajo (provizija v višini od 1 do 3 odstotkov prinaša zneske v višini od več deset tisoč evrov do skoraj milijona evrov).
In na tem področju je Zoran Janković resnično pokazal svojo moč: čeprav je navadno boj za taka kadrovanja nekoliko bolj v zatišju, pa so ravno ta razmerja tista, ki najbolj vplivajo na obstoj in neobstoj vlad in koalicij. “Sledi toku denarju”, je govorilo Globoko grlo v aferi Watergate. In kongres PS bo z razčiščevanjem vpliva in moči Zorana Jankovića ter bojem med njim in Alenko Bratušek najbrž posegel prav v ta razmerja na ekonomskem področju še bolj kot na strankarske računice.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
Foto: Novi glas
