Volitve Evropskega parlamenta so se tudi včeraj izkazale za skupek osemindvajsetih različnih preizkusov. Čeprav ni dvoma, da sta obe največji politični skupini veliki poraženki in da so predvsem zeleni, pa tudi liberalci zmagovalci, imajo izidi po različnih državah različne predznake. Če so socialdemokrati v Nemčiji povsem potonili, se v Španiji nadaljuje agonija konservativcev. Desnim in desnosredinskim skupinam je najboljši rezultat, absolutno večino, prinesel Viktor Orban na Madžarskem, toda tudi socialdemokrati imajo svojega absolutnega »kralja« v malteškem premierju Josephu Muscatu. Potem je tu Matteo Salvini, ki je nekdaj na sever omejeno Ligo povedel k prvi relativni zmagi na državni ravni, a so t. i. suverenisti beležili precej mešan izplen. Alternativa za Nemčijo je denimo zaostala za dosežkom z zveznih volitev. Frans Timmermans, vodilni kandidat socialdemokratov, je s sicer skromnim izidom obudil od vsaj klinično mrtvih svoje nizozemske tovariše, ki so se po zadnjih volitvah znašli povsem v senci drugih strank. Tudi Manfred Weber je bil zaslužen za to, da krščanski socialci na Bavarskem niso delili usode večje krščanskodemokratske sestre v ostalih delih Nemčije. V vrstah Evropske ljudske stranke sta lahko sicer najbolj zadovoljna Avstrijec Sebastian Kurz, ki je po aferi Ibiza nemudoma okrepil svoj položaj, in Grk Kiriakos Micotakis, ki je levičarskega premierja Ciprasa s svojo relativno zmago prisilil k sklicu predčasnih volitev.
V Sloveniji brez pretresa, a …
V Sloveniji tako velikega pretresa ni bilo. Razmerje med političnima blokoma je v grobem ostalo tako, kot je bilo po lanskih parlamentarnih volitvah. Če bi se glasovi prelili v mandate na državnozborskih volitvah, bi vladna koalicija s podporo Levice obdržala parlamentarno večino. Evropska ljudska stranka je sočasno izgubila en sedež v prid leve sredine. Toda volitve so potekale po mesecih javnomnenjskih raziskav, ki so nakazovale velik vzpon Liste Marjana Šarca; najbolj optimistične so jo postavljale celo na prag absolutne večine mandatov. Ob prvi povsem polnokrvni letošnji »anketi« je slika precej drugačna.
Seveda Marjan Šarec na evropskih volitvah ni kandidiral. Toda kandidiral ni niti Janez Janša, pa se je razmerje med obema strankama v Šarčev prid prevesilo zgolj za vzorec in razlika med njima še vedno presega deset točk. Jasno, Irena Joveva in Klemen Grošelj sta velika premierjeva dolžnika, kajti večina listinih skoraj 16 odstotkov glasov gre na njegov rovaš. Ker je bilo to na koncu dovolj za dva sedeža, se je lahko oklical in so ga nekateri mediji oklicali za zmagovalca, čeprav LMŠ ni dobila niti boja za primat znotraj vladne koalicije. Šarčeva tovrstna zmaga je razen tega »kupljena« s popolnim potopom stranke njegovega predhodnika Mira Cerarja, ki je včeraj dokončno stopila na pot Pozitivne Slovenije. Kot sem zapisal že prejšnji teden, je hkrati onemogočila resno razmišljanje o mandatu za Angeliko Mlinar. Vendar je za razmerja v vladi, ob utemeljeni domnevi, da Cerarjevi zaradi »blokovske discipline« ne bodo brcali ob svojem umiranju na obroke, nemara najpomembnejši neuspeh Levice, ki je bil precej nepričakovan. Vsaj kratkoročno bi znal okrepiti na vladajoči blok manj navezano frakcijo Luke Mesca.
Če je Šarec zajedal partnerje, kar je očitek, ki je leta letel na Janeza Janšo, je slednji tokrat potegnil požrtvovalno potezo. Požrl je celo pomisleke ob kandidaturi Franca Bogoviča in s tem omogočil, da so sicer izrazito manjši partnerji ohranili svoj obraz (in navsezadnje status parlamentarne stranke). Če bi se navezi SDS + SLS pridružila še Nova Slovenija in bi stranke dobile vse glasove, ki so jih vknjižile včeraj, kar je sicer malo verjetno, bi bila dejansko možna tudi obramba petega sedeža.
Uspešna Nova Slovenija
Ker niti SDS niti LMŠ nista igrali na vse ali nič, je razumljivo, da so veliko glasov dobili socialni demokrati in Nova Slovenija z zelo ambicioznima listama. Nova Slovenija je sicer na evropskih volitvah pod vodstvom Lojzeta Peterleta praviloma bistveno presegala dosežke z državne ravni in je celo leta 2009, ko je sploh ni bilo v Državnem zboru, osvojila več kot 16 odstotkov glasov. A čeprav so bili daleč od drugega sedeža, je dejstvo, da so presegli magično mejo 10 odstotkov, psihološko pomembno. Pokazalo se je tudi, kakšno je med njihovimi volivci okvirno razmerje med bolj tradicionalnimi konservativci in liberalci. Žiga Turk ni imel resne možnosti za izvolitev, v ospredju sta bila favorita konservativne baze. Je pa seveda res, da bi Turk lahko, kot sem napisal prejšnjikrat, dobil kar nekaj glasov, ki so zdaj pripadli Angeliki Mlinar.
Kar se slednje tiče, je velika škoda, da ni nanjo že pred Alenko Bratušek ali vsaj ob njej pomislila kakšna opozicijska stranka. Prav tako bi bilo, če zanjo ne bo več prostora v avstrijski politiki, škoda, da bi ostala njena kandidatura zgolj epizoda v slovenski. Morda ji uspe iz stranke Bratuškove narediti pravo liberalno stranko, ki ne bo samo (bolj ali manj poslušen) satelit vladajočega bloka. Morda pa lahko postane slovenska različica izvoljene slovaške predsednice Zuzane Čaputove, seveda v kakšnem drugem zavetju, kot je sedanje.