Slovenija je še enkrat dokazala kako specifična je. Po šoku, ki ga je doživela na letošnjih volitvah, si še vedno ni čisto opomogla. Odgovorov na vprašanje kaj vse je botrovalo takšnemu izzidu volitev je veliko. Verjetno je vsak zase pravi. Vendar pa ne glede na vse analize in odgovore je jasno nekaj. Slovenija je odšla na volitve zaradi potrebe po spremembah, izvolila pa je isto vsebino z drugo embalažo.
Vendar te volitve so drugačne. Izvolitev Jankovića na način kot je to storila Slovenija je pravzaprav ponižujoče za Slovence. Skupina gospodov stare garde si je domislila načrt kako ohraniti levico na oblasti. Kljub totalnem razsulu levice in klavrnem stanju države po treh letih njenega mandata je stricem uspelo na videz nemogoče. V parih tednih je poslala v politiko zapriseženega antipolitika. Pustil se je rotiti in v centru Ljubljane naposled le slavnostno razglasil, da bo vendarle rešil Slovenijo. Ljudje so mu jedli iz rok.
Mit o tem, da lahko desnici zmago prinese le Janša
Znova se je potrdilo kako težko je desnici priti na oblast v Sloveniji. Sedaj je že več kot očitno, da lahko desnica pride na oblast le občasno, po slučaju, ko levica nekako zaspi in si želi privoščiti kratek oddih. Vzrokov zato je najbrž več, a ključni v tem trenutku vendarle ostaja na desnici sami. Ljudje preprosto ne marajo Janše. Njegov domet je omejen. Res je, da je Janša politik, ki je v svoji aktivni politični karieri najbrž na sebi prejel največ nizkih udarcev levice in da je sploh še čudež, da se je uspel obdržati na sceni in bil celo blizu zmage. A to ne more zmanjšati grenkega priokusa kot večnega poraženca (z eno izjemo). Preseneča pa tudi poveličevanje njegovega lika v stranki sami, potem ko so že drugič zapored prejeli klofuto volivcev. V stranki sedaj goreče pojasnjujejo, da’ SDS ne sprejema ukazov niti iz Foruma 21 niti iz Foruma 571′. To je sicer lahko razumljivo, vendar roko na srce, Janša igra že nekaj časa v prid levice. Je pravzaprav njen največji mobilizacijski faktor.
Vsekakor je to stvar premisleka in odločitve v stranki, vendar se ne morem znebiti občutka, da bi stranka SDS s pravočasno in premišljeno rošado v vrhu stranke lahko bolj uspešno naskakovala zmago. Na njih je ali bodo sedaj užaljeno in iz principa kljubovali še naprej z Janšo na čelu ali pa bodo šli v določene spremembe in proti sredini. Prvi odzivi vidnih članov stranke kaže, da bodo vztrajali pri Janši. Želijo naskakovati sredino a z napačnimi ljudi v ospredju in tudi včasih z neprimerno držo. Nesmiselno je, da izgubljajo toliko energije z Virantom, ker se je odločil za samostojno pot. Označevanje Viranta za izdajalca in iskanje vzroka za poraz SDS v Virantu se mi zdi metanje peska v oči in kalimerovstvo. V resnici je Virant zelo nazorno nakazal omejenost dometa Janševe SDS. Ne smemo pozabiti, da je Virant predvsem pobiral glasove levici. Zato lahko razumemo napade na Viranta in trmasto vztrajanje SDS z Janšo na čelu tudi kot na nepripravljenost za realno oceno vzrokov za volilni poraz. Pokazalo se je, da je prepričanje, da lahko levico premaga le Janša, zgolj mit. Mit s katerim se bo desnica morala spoprijeti. Vprašanje je le ali se bo tega lotila takrat ko bo to že prepozno.
Sveta krava NOB
Še bolj zaskrbljujoče pa je na kaj vse smo Slovenci pripravljeni pristati in kakšne ljudi volimo, kakšne kriterije si postavljamo. Da je Janković najbolj primeren za ta krizni čas, ker prihaja ‘iz gospodarstva’ in ker je uspešno vodil Mercator pa najbolj oriše predstavo Slovencev o tem kako si predstavljajo državo.To je obraz naroda, ki ne da dosti na kulturo resnice. Predvsem pa je ponižujoče kako se Jankovića prodaja za nekaj kar preprosto ni in kako to ljudje kupijo. Levica straši pred avtokratskim Janšo, upe pa polaga v človeka, ki ga v tem celo presega. Slovenska levica (oziroma njeni botri) je v boju za ohranitev oblasti igrala še na zadnjega asa, s tem pa je posredno priznala, da so vsi njeni napadi in demoniziranje Janše samo pretveza za strašenje ljudi pred človekom, ki ne zagovarja svete krave NOB in ne igra po notah ‘old boysov’ in ki jo lahko ogrozi pri ohranjanju privilegijev.
Izkazalo pa se je tudi, da se vendarle izračun, kljub zmagi levice, ne izzide tako gladko, kot se je zdelo na prvi pogled. Očitno bo z Jankovićem na čelu pravzaprav težje sestaviti učinkovito vlado. To za kar je bilo sploh smiselno iti na volitve. Janković je pravzaprav od vseh še najbolj nekompatibilen igralec, tako programsko kot osebnostno. To je pa še kako pomemben faktor v proporcionalnem volilnem sistemu. Kučan je v intervjuju za Večer med drugim izjavil, da si po njegovem mnenju SD v teh razmerah, za katere je soodgovorna, ne more privoščiti, da si umije roke nad situacijo ter odbije sodelovanje v koaliciji. Sprašujem se kako na takšno izjavo gleda Pahor. Najprej Kučan ruši SD in s postavitvijo Jankovića zabije nož v hrbet nekdaj lastni stranki, nato pa ji še ukazuje, da naj gredo v koalicijo. Vsekakor velik izziv za Pahorjev ego. Resnici na ljubo pa je tudi velik del SD zalo naklonjen vstopu v koalicijo.
Veliki egoti v mali državi
In ko smo že pri velikih egotih. Mala Slovenija jih ima preveliko. Zadnji zaplet se je zgodil glede pravzaprav bizarnega vprašanja – kraj sestanka med Jankovićem in Janšo. Ker se o tem nista mogla dogovoriti je sestanek odpadel. Sprašujemo se lahko kako bi ta dva akterja skupaj delovala v prid Slovenije, ko bi šlo za konkretne ukrepe, ko se niti za kraj sestanka ne moreta dogovoriti. Tako imamo trenutno kar tri velike egote (v resnici pa še mnogo več) v slovenski politični areni, ki vsak zase nosi določeno težo. Morda bo celo eno ključnih vprašanj za prihodnost slovenske politike, kako bodo ti egoti med seboj sodelovali. Na misel mi pride misel ameriškega profesorja Donalda DeMarca: »Sodelovanje z drugimi je ključ do dobro organizirane, miroljubne in uspešne družbe. Množica napuhnjencev rodi bedo. Napuhnjenec ne dopušča pogledov drugih, predvsem ker želi, da prevlada njegov pogled. Nebrzdan napuh je recept za socialno katastrofo. En ego še lahko uveljavlja svoj prav, dva tekmujoča ega pa tega ne moreta.«
Viri: catholiceducation
Foto: gov
