Povprečen Slovenec zahteva, da je vse, kar je v javni, pa tudi v zasebni domeni, brezplačno. Prav neverjetno pa je, kakšen odnos ima povprečni Slovenec do stvari, ki mu jih ni treba plačati neposredno iz svoje denarnice (pogosto pa jih plačuje posredno, prek davkov). Poglejmo nekaj primerov.
Šolstvo. Veliko denarja, namenjenega za izobraževanje, vržemo v kanalizacijo. Podeželske osnovne šole z le nekaj učenci, srednje šole z zastarelimi programi, poplava in s tem nekakovost gimnazij, inflacija fakultet, katerih diploma nima nobene (mednarodne) veljave. Pomembno je, da je šolanje zastonj, da se lahko vpišejo cele generacije, ni pa pomembno, ali kaj od izobraževanja odnesejo in kaj bo od tega imel njihov prihodnji delodajalec, in ni nobene spodbude, da vpisani izobraževanje končajo. Pomembno je, da je brezplačno.
Zdravstvo. Večino zdravstvenega zavarovanja plačajo delodajalci, zato je občutek, da je zdravstvo zastonj in se ni treba vesti gospodarno. Denimo pri zdravilih ali organizaciji dela v zdravstvenih ustanovah. Skladovnice zdravil zaradi neracionalnega predpisovanja po poteku roka uporabe postanejo nevaren odpadek. Neizkoriščeni oziroma slabo izkoriščeni aparati ne skrbijo nikogar. Pomembno je, da je brezplačno.
Kapital. V državnih oziroma večinsko državnih podjetjih se zdi, da kapital nima cene. Kakšen donos ustvarjajo Telekom, Železnice, energetika. To ne zanima nikogar (opravičujem se kolegom v SDH, če sem jih prizadel). Ker za državni kapital ni treba plačati, se lahko dogajajo blesarije. Recimo, da podjetje obstaja zato, da zagotavlja službe. Ali pa podjetje še kar obstaja, ko nima ne produkta ne trga, likvidnosti, kot smo videli pri Nafti Lendava. Pomembno je, da kapital nima cene.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
