J. Strgar, Družina: V resnici se zgražamo nad seboj

To so besede izpod peresa Urške Makovec, objavljane v elektronskem Časniku.si., dne 12. junija letos. Nanašajo se na nas (slovenske) volivce, ki smo na volitvah izvolili tudi ljudi, ki delujejo v DZ slabo in neodgovorno. In da slabe razmere, ki jih imamo, izvirajo tudi iz naše politične brezbrižnosti, ko v toliki meri na volitve sploh ne gremo ali pa volimo ljudi po trenutnem navdihu. Toliko Urška Makovec.

To so zadeve, o katerih sem že nekajkrat pisal, zlasti v Družini ali kje drugje. Izgovori, da je vsega kriv totalitarni režim, ki nam je toliko desetletij kvaril slovensko zavest in nas s svojo agresivnostjo, miselno in narodnostno pohabljal, so sicer tehtni. A po 22 letih (možne) demokracije, moramo vprašati tudi sami sebe, torej nas kristjane in ljudi dobre volje, ali smo se zavedali, da vodenje javnih zadev in države kot celote ne moremo prepuščati ljudem, ki so toliko stvari zavozili, pokvarili.

Slabe in zavožene družbene ter državniške razmere nas kličejo, še več, zavezujejo, da se v večji meri in z večjim znanjem ter odgovornostjo vključujemo v javno sodelovanje. A ne kdor koli in kakor koli. Za javne zadeve je treba biti pripravljen: strokovno, kulturno, narodnostno, ­skupaj z urejeno državljansko zavestjo.

Ali se smemo izgovarjati, da možnosti za resnično pripravo za javno delovanje nimamo? Ne smemo. Res nimamo toliko možnosti kakor bratje po krvi, ki slovenski krščanski tradiciji nasprotujejo, ko imajo v rokah še vedno skoraj vse, kar je javno. A mi, ki se prištevamo krščanskemu izročilu, imamo tudi že vsaj nekaj medijev, kakor Radio Ognjišče z odličnim programom, tednik Družino ter vrsto uglednih revij in knjig, zraven pa javne prireditve vseh vrst, pri katerih bi mogli iskati in najti tisto, kar je za javno delovanje potrebno. Že pri tem si moramo priznati, da vse to uporabljamo v premajhni meri.

Več: Družina